Najpomembnejše vprašanje človekovega življenja je iskanje in izbira življenskega cilja, smotra. Cilj vseh živih bitij, tudi človeka, je isti: čim popolnejša rast, razvoj, zorenje, plodnost in s tem ohranjanje življenja. Življenski cilj vrtnice je, da uresniči vse svoje zmožnosti: lepo razviti listi in najlepši cvetovi, ki lahko zrastejo iz njenih semen. človekova poglavitna življenjska naloga je, da skrbi za razvoj vseh človeku svojskih zmožosti-zavedanja, razuma, domišljije, sposobnosti učenja in vesti-ter da jih udejanji v svobodi, ustvarjalnosti, dobroti, vzajemnosti in ljubezni. Tako doseže samoizpolnitev in srečo.
Izpolnjevanje te naloge je prava umetnost, umetnost življenja. Ne samo medicina, gradbeništvo, vrtnarstvo ali slikarstvo-tudi življenje je umetnost, v resnici celo najpomembnejša, najbolj zapletena in najtežavnejša. Njen predmet ni ta ali ona stvaritev, marveč je njena stvaritev človek in njegovo življenje, njegova sreča. V umetnosti življenja je človek oboje, umetnik in in predmet svoje umetnosti, kipar in marmor, zdravnik in bolnik.
Gre torej za vzgojo, za kulturo. Vsa dosedanja zgodovina človeštva, polna vojn in uničevanja, priča o tem, kako težavna je ta naloga; očitno pretežka za posameznika. Lepi nauki modrecev ne zadoščajo. Tudi verstva v tisočih letih, kljub nezemskim obetom in grožnjam, niso uspela. Rešitev-povsem utopična?!-je morda v preobrazbi šole, od vrtca do univerze; v njej bi bil namesto podatkov glavni predmet osebna rast.
Ne iščimo sreče zunaj sebe-v gmotnih dobrinah, v naslovih, v slavi, v oblasti nad ljudmi;
iščimo jo predvsem v sebi. Iščimo jo v sposobnosti, da venomer bogatimo svojo osebnost čustveno in umsko; iščimo jo v kakršnikoli ustvarjalnosti, odvisno od naših sposobnosti in nagnjenj; iščimo jo v doživljanju lepote, kjer koli se nam nudi priložnost za to; iščimo jo pa predvsem v ljubezni, v možnosti, da jo dajemo in sprejemamo.
Marijan Košiček
Pred leti ste v Psiholoških obzorjih zapisali, da živimo v kulturi narcisizma in da je potrošniška družba po svoje narcisistični vzorec. Ali to pomeni, da je oseb z narcisistično motnjo vedno več?
Če gledamo od Freudovega časa do danes, je vedno manj nevroz in vedno več osebnostnih motenj iz kroga narcisizma ter kroga »borderline«, kakor strokovno rečemo mejnim osebnostnim strukturam. Govorim o kontinuiteti motenj, ki segajo od oseb z nevrotičnimi motnjami, ki so po osebnostni zrelosti najbližje idealu duševnega zdravja, te prehajajo v narcisistične motnje, ki pa so lahko bliže nevrotičnim motnjam ali bliže »borderline« patologiji. Ves ta niz patoloških sprememb se razlikuje po kvaliteti in kvantiteti, izraženosti posameznih težav. Če je narcisistična motnja manj globoka, potem je bližja nevrozi …
… in huda narcisistična motnja je že blizu mejne osebnostne strukture?
Nihče se ne more enačiti z idealom dušnega zdravja. Vsi doživljamo rahle ali bolj izrazite odklone – na različnih področjih funkcioniranja smo različno zreli. Terapevti nevrotičnost označimo kot rahlo, zmerno ali hudo, enako narcisistično in »borderline« motnjo.
Te motnje so nekakšna stalnica, vendar nihajo, odvisno od trenutnih življenjskih obremenitev, kot so hud stres, morebitne bolezni, preobremenjenost …
Kako hitro lahko pri nekom prepoznate narcisistično motnjo, kako se kaže na prvi pogled?
Globlja ko je motnja, laže jo je prepoznati. Bistvena značilnost narcisizma je dvoslojna osebnostna organiziranost. Tak človek navzven izraža bleščečo podobo, »grandiozni self« (self je strokovni izraz – v stroki klinične psihiatrije njegovo slovenjenje v »jaz«, »sebstvo«, »sam« ni zaželeno, op. p.), ki jo poskuša uveljaviti v okolju. A to je le pročelje, s katerim nas poskuša prepričati, zadaj pa tiči »realni self«, resnični jaz. Ta pa je zelo ranljiv, krhek, občutljiv. Predvsem zelo hitro zaniha v doživljanju sebe in sveta, kadar ga doleti neuspeh, kritika ali če se okolica ne odziva po njegovih pričakovanjih. Tak človek nima stabilnega samovrednotenja, nima zdravega odnosa niti do sebe niti do svojega okolja. Nima občutka, da je dovolj dober, da je sprejet. Ni prepričana o svojih sposobnostih, velikokrat se počuti negotovega, nesamozavestnega. Ker ne zna in ne zmore vzpostavljati zadovoljivih odnosov z drugimi, se počuti osamljenega. Občutljiv je na zavrnitev, kritiko, razvrednotenje; hrepeni po potrditvi, občudovanju, priznanju in občutku sprejetosti.
Rekli ste že, da se te čustvene prikrajšanosti začenjajo kopičiti že v ranem otroštvu.
Ponavadi že zelo zgodaj, celo od prvih dni življenja. Seveda lahko nastanejo tudi pozneje. Najpomembnejše so travme v prvih letih življenja. Takrat si otrok počasi ustvarja temeljno podobo sveta in podobo samega sebe. Narcisistično motena oseba je bila kot otrok iz nekega razloga prikrajšana za občutek, da je takšna, kot je, dovolj dobra, vredna ljubezni svojih staršev, da je sprejeta, slišana, upoštevana, spoštovana.
Najpomembnejši človek v tem obdobju je mama, tega se zavedamo vsi.
Otrok sprva z mamo gradi najbolj intenzivno čustveno vez, oče in drugi se v odnos vključijo pozneje.
Mar ni še pred tem nagnjenost, ki jo nosimo zapisano v genih?
Te prikrajšanosti nastanejo iz več razlogov. Grobo jih delimo na dve skupini, in sicer na biološko pogojene in na posledice vplivov okolja, v katerem otrok odrašča, vendar se ti ne dajo povsem ločiti, so prepleteni in medsebojno odvisni. Najprej je treba upoštevati ranljivost in stopnjo odzivnosti, ki jo lahko prinesemo na svet s svojimi geni; razlikujemo se po temperamentu, občutljivosti, čustveni odzivnosti. Nekateri otroci veliko jokajo, drugi so dobrovoljčki. Nekateri na svoje stiske opozarjajo na način, ki je za okolje moteč, drugi so bolj »trpežni« in ne zahtevajo toliko pozornosti. In končno, rodili smo se energetsko bolj ali manj »opremljeni«, s tem pa tudi bolj ali manj sposobni odpraviti posledice čustvenih travm, ki smo jih doživeli.
To pomeni, da lahko ob isti materi zrastejo otroci z različnimi motnjami?
Res je, lahko razvijejo različno stopnjo patologije, kot temu rečemo. Nanjo pa mati vpliva s stopnjo svoje sposobnosti prepoznavanja otrokovih signalov ter s svojim odzivanjem nanje. Medtem ko so nekatere mame zelo tenkočutne in prepoznajo odtenke joka, ki se razlikuje, če je otrok lačen ali prestrašen, ga nekaj boli ali pogreša bližino. So pa tudi mame, ki tega ne zmorejo razločiti, kajti te senzibilnosti preprosto niso prinesle s seboj na svet ali je v svojih družinah niso imele priložnosti razviti, ker je tudi same niso bile deležne. Če mama ne prepozna pravega sporočila joka, bo otroka v želji, da bi ga potolažila, morda silila s hrano, on pa potrebuje le objem. To dojenček lahko doživi kot travmo. Pozneje se ti »nesporazumi« med njima nadgrajujejo v vedno bolj kompleksnih interakcijah.
Ko mama mogoče zaradi obremenjenosti z lastnimi osebnostnimi težavami ali slabim partnerskim odnosom, zaradi telesne bolezni, morda zaradi težav s starši ne zmore usmeriti pozornosti na svojega otroka, potem ta ostane prikrajšan – za spodbude in občutek, da je upoštevan, sprejet in ljubljen, za tolažbo in pomiritev. Ostane sam s svojimi stiskami. Če so te izkušnje stalnica v njegovem življenju, zanj predstavljajo temelj, na katerem gradi odnos do sebe in sveta. Otrok v varnem in čustveno spodbudnem okolju pridobi izkušnje, na katerih gradi osnovno zaupanje vase in v druge.
Naravno je, da se vsaka mati za svojega otroka trudi na svoj način. Otroci pa doživljajo večje in manjše travme tudi v normalnem, zdravem okolju.
V psihologiji govorimo o dovolj dobri mami, idealne matere oziroma staršev ni. Vsaka mama ima seveda svoje človeške napake, otroka kdaj pa kdaj tudi frustrira; ne more mu vedno prihraniti neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi. Ob dovolj dobri mami je teh travm bistveno manj, kot če otrok odrašča v neugodnih razvojnih razmerah. V toplem in varnem okolju se travme nauči sprejemati in jih obvladovati.
Od česa je odvisno, ali se bo motnja razvila?
Od tega, kako pogoste in intenzivne so te travme. Nekdo, ki v sebi ne nosi pretirane občutljivosti, tudi ne bo odnesel takšnih ran iz nezadovoljivega odnosa. Čustveno občutljivejši in bolj odzivni so bolj ranljivi.
Strokovna literatura pripoveduje, da je značilnost oseb z narcisistično motnjo čustvena hladnost. Da so v komunikaciji brez topline.
Kot sem rekla, se narcisistična motnja ob že opisanih okoliščinah pogosto razvije pri otrocih, ki so »intelektualno in čustveno dobro opremljeni«. Namreč, kaj se zgodi, če gre za osebnostne težave mame ali obeh staršev? Ob mami ali osebi v njeni vlogi, ki se neustrezno odziva na otrokove potrebe, se vloga starša in otroka obrne. Če se mama ne zmore s primerno občutljivostjo odzivati na otrokove potrebe, se interes otroka s svojih potreb preusmeri v zaznavanje in zadovoljevanje materinih potreb. In šele ko te njene potrebe zadovolji, dobi potrditev, da je zanjo dovolj dober in sprejet. Dejansko si poskuša zaslužiti njeno ljubezen. V takšnih primerih sčasoma izgubi stik s samim sabo, s svojimi čustvi, željami in potrebami. Če je mama depresivna, ima slab zakon, je nezadovoljna, prikrajšana, podporo in tolažbo, namesto pri partnerju, prijateljih ali terapevtu, lahko poskuša poiskati pri svojem otroku. In namesto da bi otrok dobil, daje. Tako postane prikrajšan pri pogojih, ki so nujni za zdrav osebnostni razvoj.
Vrniva se k narcisistično moteni osebi z »grandioznim selfom«, izražanjem sebe na način, ki okolico sili k občudovanju.
Ta sijaj svoje osebnosti razvijejo »energetsko dobro opremljeni«; običajno so to nadarjeni ljudje z izrazito čustveno odzivnostjo. S sijajem, ki ga vzpostavljajo okoli svoje osebnosti, poskušajo pridobiti občutek, po katerem hrepenijo: da jih okolica ceni, spoštuje in sprejema. Tako prikrijejo svoj ranljivi, pravi jaz, ki je med odraščanjem ostal prikrajšan za te potrditve.
Svoj pravi jaz prikrijejo pred družbo, pa ga tudi pred sabo?
Tudi pred sabo. Ker nimajo pravega stika s svojimi občutki, ker so od njih odtujeni, v sebi tega ne prepoznajo. Velikokrat ob prihodu na psihoterapijo izrečejo naslednji stavek: »Rad bi, da mi pomagate razkriti, kdo pravzaprav sem!« Ker je do zdaj funkcioniral kot podaljšek svojega starša, je izgubil stik s samim sabo. Saj mu niti ni bilo omogočeno, da sploh izve, kdo je. Željam in potrebam, ko jih je zaznal pri sebi, se je moral hitro odreči. Jih potlačiti. Sledil je le pričakovanjem drugih. Rečejo mi: »Vem, da tega nočem, ne vem pa, česa si želim!«
Domnevam, da narcisistično motena oseba išče sebi ustreznega partnerja; če uživa v svoji samovšečnosti, veličastnosti, kar kaže navzven, potem verjetno mora tej podobi ustrezati tudi partner.
To je zelo kompleksno vprašanje, mogočih je več tipičnih izbir partnerja.
In če imata dva, ki sta takšna, skupaj otroka …
… nista sposobna prepoznavati niti otrokovih potreb, ker nista v stiku s samim sabo. Ponavljata vzorec iz otroštva v obrnjenih vlogah in usodo svojega odraščanja. Narcisistično motene osebe se z veliko energije praviloma povsem predajajo dejavnostim, v katerih so bile pohvaljene in uspešne. Vzemimo starše, ki izjemno cenijo uspeh na področju intelektualne lastnine; zanje bo dovolj dober le otrok, ki bo dosegel najvišji akademski naziv. Kar je manj, šteje kot neuspeh. Če je bil v družini nagrajevan šport, sploh če je bil oče vrhunski športnik, bo ta otrok skušal doseči očetova pričakovanja, pa četudi bo škodoval svojemu zdravju. In tako otroci po sporočilih, ki jih dobivajo iz okolice, oblikujejo odnos do sebe nasploh. Takšna sporočila pa jim ne zagotavljajo: Imam te rad/ rada, takšno/takšnega, kot si.
Ali današnji način življenja sploh dopušča, omogoča tako brezpogojnost?
Če otrok odrašča v veri, da je dober samo, če izpolni pričakovanja staršev, vse investira v pričakovano smer. Ob tem zanemarja vsa druga pomembna življenjska področja in ostane oropan za osnovne človeške vrednote: altruizem, socialni čut, sposobnost grajenja medsebojnih odnosov, prijateljstev, empatije, sočutja, spoštovanja do drugih. Torej vsega, kar nas dela človeške. In takšnemu človeku ne uspe ustvariti zdravega stika s svojimi čustvi, zato tudi ni sposoben zares prepoznavati čustev drugih niti se nanje ustrezno odzvati.
Ker pa so čustveno prikrajšani in negotovi v prepoznavanju signalov iz okolja, do drugih ohranjajo čustveno distanco, kajti če bi jim kdo prišel preblizu, če bi pokukal za zaveso, bi jih lahko »razkril«, s tem pa spoznal, da niso zares »dovolj dobri«; bili bi zavrnjeni, tako kot so bili od svojih staršev. In ko jih ta oseba hvali in poveličuje, jo malikujejo in idealizirajo. Če jih doleti kritika, pa četudi konstruktivna, jih tako zamaje v njihovi samozavesti, da se malikovanje osebe, ki jih hvali, spremeni v bes; idealizacija se spremeni v popolno razvrednotenje. Zato je za narcisistično moteno osebo značilno hitro in skrajno nihanje razpoloženja ter odnosa do sebe in drugih.
So potem narcisistično moteni slabi partnerji?
Raje bi rekla, da so na čustvenem področju težavni prijatelji, partnerji, starši. Ne dopuščajo prave čustvene bližine, so čustveno zelo nezanesljivi in nestabilni. Zelo hitro gredo iz evforičnega navdušenja v bes. So pa večinoma uspešni podjetniki, menedžerji, zdravniki, učitelji, politiki in znanstveniki … Uspeh je zanje še posebno pomemben, pravzaprav je edina možnost, da se počutijo vredne. Pogosto svojim potrebam podredijo doživljanje in interpretacijo realnosti. Živijo po načelu »cilj upravičuje sredstvo«. Moralne vrednote težje narcisistično motene osebe znajo biti sporne. A ne me razumeti narobe: v prej naštetih poklicih niso vsi narcisistično moteni, osebe s to motnjo najdemo v vseh poklicih!
Kaj pa narcisistično moteni, ki imajo po naravi manj energije?
Ti ne zgradijo »grandioznega selfa«, se ne znajo dobro »prodati«. So pa najbolj zaželeni delavci v sistemu neokapitalizma. Izpolnjujejo pričakovanja za vsako ceno. Pripravljeni so biti na delovnem mestu petnajst ur na dan za plačilo osmih. To svojo »pridnost« pogosto plačujejo z ekstremno izčrpanostjo, tesnobnostjo in depresijami.
Torej narcisistično motena oseba ni sposobna videti, da imamo ljudje svoje dobre in slabe plati?
Njihovo doživljanje sebe in drugih je razcepljeno. Ali idealizira ali popolnoma razvrednoti. Ko idealizira drugega ali sebe, vidi samo pozitivno, vse negativno pripiše nekomu drugemu. In če se počuti zavrnjenega, se sam takoj počuti nevrednega, nesposobnega, nezaželenega, nesprejetega. Osebo, ki ga je po njegovem doživljanju ranila, vidi kot slabo, pokvarjeno, ničvredno.
V bližini takega človeka se torej ne da počutiti sproščeno, živeti z njo pomeni nenehno prilagajanje?
Narcisistično moteni je egocentričen in pričakuje, da drugi izpolnjujejo njegove potrebe. Tako kot je tudi on v otroštvu izpolnjeval potrebe staršev. Poleg tega drugih ni sposoben videti ločeno od sebe, kot osebe, ki imajo pravico misliti, čutiti, se odzivati drugače kot on. Doživlja jih kot lasten podaljšek. In če se ta drugi noče podrediti njegovim pričakovanjem, ga skuša razvrednotiti, ga kaznuje z molkom, zaničevanjem, z njim čustveno manipulira, lahko pa je do njega tudi fizično napadalen.
Po vsem povedanem je potrošniška družba zelo prepredena z lastnostmi, ki jih pripisujemo narcisistično motenim osebam. Otrok, ki raste v takem duhu, ne zmore več razločiti, da je ugajati za vsako ceno, biti prvi in najboljši nezdravo.
Za narcisistično družbo je takšen razvoj zaželen. Ker narcisistično motene osebe doma niso bile deležne zdravih čustvenih odnosov, so prežete z zelo mučnimi občutki praznine in nenehno hrepenijo po ugodju. Tolažba v obliki hitrega ugodja pa se da kupiti: lepa oblačila, različne zabave, želja po intenzivnih doživetjih. Nagnjenim k potrošništvu se da prodati najbolj bizarne načine uživanja, ker so dejansko nenehni iskalci takšnih vzburjenj. A notranjo praznino lahko izpolnimo le s čustvenimi vsebinami. S človeškimi vrednotami. Kako jih bodo razvili otroci ob starših, ki se ves dan pehajo za zaslužkom, ko pridejo zvečer izčrpani domov, pa otrokom v zameno za svojo odsotnost ponudijo najsodobnejše igrače, denar, dober avto, neomejeno svobodo …?
Teorije o novodobnih otrocih pripovedujejo, da se rojeva vedno več otrok, ki s seboj na svet prinesejo védenje o nesmislu bežeče, tekmovalne družbe; in se temu tudi znajo upreti.
Nekateri mladi poiščejo zelo samodestruktivne poti, v drogi, alkoholu, tveganem vedenju, da bi le ušli mučnim občutkom notranje praznine. Vendar opažam, da so tudi mladi, ki se povezujejo med sabo na različne načine in iščejo vsebine, ki jih napolnijo s pozitivnimi vrednotami in izkušnjami.
Narcisistično moteni ljudje so bili v osnovi v zgodnjem otroštvu pri starših prikrajšani za izkušnjo brezpogojne ljubezni. Čeprav otrok živi v čustveno nespodbudnem okolju, lahko dobi pozitivne izkušnje; mogoče z babico ali dedkom, teto, učiteljem …. Pozneje v vzgojo normalno uvajamo tudi zahteve in omejitve. Pričakujemo, da postane človečen in spoštljiv. Nikakor pa ni najpomembnejše, da ima v razredu najboljši uspeh.
Kako uspešno je zdravljenje narcisističnih oseb?
Sama se ukvarjam z analitično usmerjeno in razvojno-analitično psihoterapijo. Če je motnja obsežnejša in bolj zgodaj ko je nastala, tem bolj ustrezna izbira je razvojno-analitični pristop. Moje izkušnje kažejo, da so te terapije dolgotrajne, trajajo več let. Uspehi zdravljenja so odvisni od številnih dejavnikov, zelo pomembni pa sta motivacija osebe, ki se je odločila za terapijo, ter terapevtova dobra strokovna usposobljenost.
James Frey, Milijon majhnih koščkov
Samo vztrajaj.
Slišim, kako mami joka.
Moram iti.
Če kaj potrebuješ, naju pokliči.
Adijo.
Rada te imava.
Odložim telefon in strmim v tla in mislim na mater in očeta v hotelski sobi v Chicagu in se sprašujem, zakaj me imata še vedno rada in zakaj ju jaz ne morem imeti rad in kako sta lahko dva normalna, stabilna človeka ustvarila nekaj takega, kot sem jaz, in trpela nekaj takega kot sem jaz. Strmim v tla in se sprašujem. Kako sta me trpela.
Hrana je dobra, in ko pojem juho, hočem še. Moje telo hrepeni in hoče in zahteva, in čeprav ne more dobiti tistega, kar običajno dobi, potrebuje nekaj. Vzamem še eno skodelico juhe in še eno in še eno. Vse pojem in hočem še. Vedno je bilo tako, hočem še in še in še in še.
.....
Grem do ogledala. Hočem se videti. Hočem se pogledati v bledo zelene oči in videti ne fizičnega sebe, marveč sebe, ki živi pod njim. Pogledam svoje ustnice. So rahlo otečene, ampak skoraj normalne. Pogledam šive in luknjo. Luknja se počasi celi, šivi opravljajo svojo nalogo. Pogledam svoj nos. Snamem obliž in ga vržem v koš za smeti. Nos je raven, čeprav je na korenu nova izboklina. Pogledam področje pod očmi. Črnina počasi izginja in postaja rumena, oteklina je skoraj izginila. Dvignem pogled. Hočem se pogledati v bledo zelene oči. Hočem videti ne fizičnega sebe, marveč sebe, ki živi pod njim. Pomaknem se bliže. Bliže. Hočem se pogledati v bledo zelene oči. Hočem videti sebe, ki živi spodaj. Bliže, bliže. Ne morem. Niti slučajno.
Obrnem se stran in grem do prhe in stopim pod prho in udari me vročina. Opeče me in moja koža postane rdeča in boli, ampak ne odmaknem se. Zaslužim si to bolečino, ker nisem bil dovolj pogumen, da bi se pogledal. Zaslužim si to bolečino in bom ostal in jo prenesel, ker nisem dovolj pogumen, da bi si pogledal v oči.
.....
Bolj kot vse drugo je vse, kar sem si kdaj želel, to, da bi začutil, da nisem sam. Mnogokrat sem poskusil, poskusil ubiti svojo osamljenost, z dekletom ali žensko in nikoli ni bilo prav. Bila sva skupaj in blizu drug drugemu, ampak ne glede na to, kako blizu sva si bila, sem se vedno počutil samega. Čutile so to osamljenost in zaradi tega so hotele še bliže. Ko so poskusile, sem ušel ali pa naredil nekaj, kar je uničilo najina čustva. Tečem hitro, kadar hočem teči hitro, in vedno sem bil dober v uničevanju. Niti ena od njih noče govoriti z mano.
...................
Mislim nanjo. Mislim nanjo, čeprav nočem misliti nanjo. Mislim nanjo, ker je ne morem pozabiti, ker se še vedno oziram nazaj k njej. Ona je edina. Ne morem pozabiti, kar je nekoč bilo in nikoli več ne bo. Ne morem sprejeti dejstva, da je ni več več več, ne morm sprejeti dejstva, da sem jo jaz odgnal. Bil sem z njo, ljubil sem jo. Odgnal sem jo. Mislim nanjo, čeprav nočem misliti nanjo.
http://www.youtube.com/watch?v=U5PYXxQkdvY&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=znvqF7DDrzM
http://www.youtube.com/watch?v=xIXRNliPnPo
http://www.youtube.com/watch?v=iWsVg-zvsoU
http://www.youtube.com/watch?v=9Z0zgivTMnU
