Hiter pretok informacij potegne s sabo tudi veliko več slabih novic. Kaj se dogaja? Je svet res postal bolj grozen ali preprosto izvemo več?
Mislim, da vprašanje ni, ali je svet res bolj grozen, temveč kaj lahko naredimo za to, da bi bilo drugače, in kje je glavni vzrok, da se nekatera grozodejstva ne nehajo. Človeškega trpljenja, ki izhaja iz medosebnih odnosov, je veliko več kot naravnih katastrof. Te ljudje presežejo, če lahko računajo na zaledje, na svoje najbližje, če imajo občutek, da so za nekoga pomembni, jih poslušajo. V naši zavesti lahko večino hudega predelamo v strah in umik, kot da se nas to ne tiče. Drugi način je, da novice predelamo v vizijo, ki nas poveže in spodbudi. Ampak kaj je tisti filter, zaradi katerega novica, ki pride iz medijev, postane v mojem življenju to ali nekaj drugega? In spet smo tam, ključno je, kar se zgodi v posameznikovi zavesti, ne tisto, kar se zgodi zunaj.
A ta zavest je pogojena tudi s tem, kdaj in kam smo se rodili, ne? Otrok odkrije samega sebe le, če ga odkrijejo starši, ste zapisali v knjigi Globine, ki so nas rodile. Znano je namreč, da se največje krivice zgodijo med tistimi, ki bi te morali najbolj varovati.
Da, najbolj nevarna je družina.
Kako naj si človek torej dvigne zavest, če je jasno, da si je ne more sam?
Gre za to, koliko nam uspe vključiti sočutje do človeka – zlasti do tistega najbolj nebogljenega – v vse ravni življenja. Življenje se začne pred rojstvom. Že v nosečnosti je treba poskrbeti, da ženska ni sama pred velikimi odgovornostmi. Naj se ji pomaga, krepi duševno zdravje in okolje, v katerem živi. Da morda pogleda v preteklost svoje zgodbe in jo deli z drugimi ženskami. To, da se med pripravami za porod ženske učijo samo disciplinirati telo, ni dovolj. Mnogo jih nima nobene priložnosti povedati, kaj se je dogajalo v njihovi družini, kaj so naredili iz nje, kakšna je zgodba njene matere in babice. Kje je prostor za to pripoved? Ko se novo življenje začne, se zdi, da nismo naredili ničesar, da bi ubranili novorojeno bitje. Da, uredili smo higienske razmere, poskrbeli za cepljenje, a zgodovina družine se ponavlja. Kot pri narodu, če ne pogledaš vanj in si ne postaviš temeljnih vprašanj. Nekateri pravijo, da so bile družine nekdaj boljše, da je bilo več reda. A mislim, da je bilo tisto poglavitno, kar je manjkalo – če odmislimo revščino in boj za obstanek – zaupanje med zakoncema. Vsak je bil v svoji vlogi in se trudil v njej ostati, resnične čustvene intimnosti pa ni bilo nikoli. In je pogosto ni niti danes.
Preplavljeni smo z društvi za pomoč in terapevtskimi metodami. Verjamete, da se slabi vzorci lahko presežejo in generacije zrastejo?
Mislim, da so premiki lahko postopni, ne verjamem v radikalnost. Naše matere so naredile korak naprej, me prav tako, naše hčere bodo šle še dlje – če se seveda vsak potrudi narediti tisto, kar lahko. Seveda lahko vzorce presegamo, vprašanje je le, koliko sil lahko za to zastaviš, koliko ti je premik v življenju pomemben, če verjameš, upaš. Najhuje je tistim, ki živijo v prepričanju, da ni nobene druge možnosti kot ta, ki jo živijo – so popolnoma zaslepljeni s svojo pripisano usodo. Glede na svoje izkušnje v šoli vidim, da imajo dekleta veliko premalo izobrazbe o zgodovini žensk in ozaveščanju ženske preteklosti. Tudi fantje premalo poznajo družbeno zgodovino dogajanja med spoloma. V šolah primanjkuje soočenje s pomenom osebne zgodovine. Poučujejo nas o vseh bitkah od kamene dobe dalje, nismo pa pozorni na to, kar smo kot ljudje in skupnost.
Trenutno v enem od razredov beremo knjigo Nore ženske, in sicer primer Anne O., kjer se jasno pokaže, kako je bila ženska v določenih okoliščinah zelo težko duševno zdrava. Dekleta so vsakič znova začudena – in fantje tudi – ko se srečujejo s temi dejstvi. Če beremo odlomke Zofke Kvedrove, spet težko verjamejo, da je bilo kaj takega mogoče. In takšnih pričevanj je še in še. Govorjenje o občutljivosti otroka, o spolni zlorabi, nasilju nad ženskami mora postati del osnovne izobrazbe, del splošne kulture vsakega posameznika.
In potem bodo mladi čez nekaj deset let brali o našem življenju in se čudili.
Da. Samo, kako se osvobodiš, če ne veš ničesar? Prvi korak razbijanja vzorcev je ta, da izvem, kaj se je zgodilo. Sledi vprašanje, zakaj je bilo tako, temu pa sposobnost ugotovitve, da sam tega ne želim početi. S tem še ne postanemo sposobni delovati drugače, a naredili smo prvi korak. Najgloblje nas pogojuje zamolčano.
Zakaj nekateri brskajo po sebi, drugi pa niti pred smrtjo ne zmorejo preseči vzorcev?
Spoznavanje, da smo nekaj delali narobe, je zelo boleč proces, ker preteklega ne moreš več izbrisati in pogosto niti popraviti. Če si denimo svojemu otroku povzročil veliko hudega, je dosti laže živeti z občutkom, da se to ni zgodilo. Zato tisti, ki ni pripravljen iti skozi proces spoznavanja resnice in odgovornosti, tega ne naredi. To lahko razumem, saj je človeško, toda do odraslih smo prizanesljivejši kot do otrok. Od otrok nenehno zahtevamo, da so pošteni, da se opravičijo, da ne lažejo, da so odgovorni … Odrasli moralizirajo, ko učijo otroke, kajti zanje veljajo drugačna pravila. Živimo v družbi, ki otroka ne obravnava kot človeka. Največkrat je predmet, igračka ali tiran, le sočlovek ne. Imamo dvojno moralo, zato lahko nepošteni ljudje z dvignjenim prstom pridigajo majhnim otrokom, naj bodo pošteni. Ko premišljujemo o otroku, zaidemo v zakonitosti, ki za odrasle sploh ne veljajo. Zaradi tega ga po eni strani ne obravnavajo kot polnopravno človeško bitje, odraslih pa ne kot oseb, ki imajo še vedno veliko otroških potreb. Kot ni sočutja do odraslega, ni spoštovanja do otrok. Dokler se to ravnotežje ne bo vzpostavilo, bo odrasli zatiral otroka ali pa mu bo pustil, da počne, kar hoče. To pa ni spoštovanje.
Za otroke še vedno mislimo, da bodo slabo pozabili. Saj so trpežni!
Odrasli imamo polno zanimivih teorij, ki si jih ustvarimo, ker so praktične, po meri za naše potrebe. Odkar imamo takšne službe, da z otrokom ne moremo biti veliko doma, smo ustvarili teorijo, da že zelo zgodaj potrebuje socializacijo. Kot da vsi hrepenijo po tem, da gredo čim prej v jasli! Poleg mojega doma so jasli, v katerih sprejemajo že otroke, ki so stari tri mesece. Kadar koli se nam, odraslim, pojavi potreba, jo pripišemo otroku. Ko te zebe, oblečeš otroka, ko se ti zdi dolgočasno z njim, ga vpišeš v dejavnost. Naša nesposobnost, da bi se vživljali vanj, je tako globoko zakoreninjena, da se je sploh ne zavedamo. To nas ločuje od njega, a tudi od nas samih, od vsega otroškega, kar bi lahko doživljali in ljubili.
Otroci vsaj prvih pet let svojega življenja gledajo svet od spodaj navzgor. Vsi so večji od njih, drugim pridejo le do pasu. Si predstavljate, kako se počutiš, ko lahko nekaj dosežeš samo zato, ker se je odrasli tako odločil? Otrok popolnoma sam ne more doseči ničesar zase. Svoje nemoči se ne spominjamo, a še vedno živi v nas. Ko se znajdeš pred avtoriteto, ki se je bojiš, se počutiš majhnega. Rečemo, da nam je nekdo zrasel čez glavo, se nosi visoko, da bi najraje zlezli pod mizo … Strahovi najdejo pot v jezik in pokažejo, kako delujejo na nas. Vse to premalo ozaveščamo.
Imate tri otroke. Ste med vzgojo premišljevali o tem, kar mi pripovedujete?
Ne, rasla sem skupaj z njimi. Mislim, da sem v vzgoji naredila napake, ki se jih nisem zavedala. A to zavedanje raste s tem, ko živiš. Zrelejši smo, več resnice o sebi zmoremo.
Pri vzgoji spet obstaja vedno več doktrin. Permisivnosti nasprotuje avtoriteta za vsako ceno. Kako se znajti?
Ne razumem, zakaj ljudje potrebujemo toliko doktrin o vzgoji. Zakaj niso dovolj lastna občutljivost, modrost, ljubezen do otroka in dialog? Brezdušno oprijemanje nečesa, kar naj bi bila obvezna pot, ruši odnos med odraslim in otrokom. Vse dobro izhaja le iz čustvene pripravljenosti in občutka, kdo otrok je in kaj v določenem trenutku potrebuje, ter iz rahločutnega in resnicoljubnega pogleda vase.
Občutka se ne da naučiti.
Ne pride iz knjig. Morda bo pomagalo, da knjigo preberemo, a preoblikuje nas le notranji premik, pripravljenost na globok odnos z otrokom. Odnos je čustvena bližina, odprtost za drugega, sposobnost, da razmišljam o tem, kaj čutim, ko delam z drugim, opazovanje, kako se v meni prebujajo ali umikajo občutki. Redki starši se, ko otrok kaj naredi, vprašajo, kaj so sami začutili. In vendar je ključ za odgovor tam. Dokler ti ne veš, kaj se v tebi premika, otroka ne vidiš zares, temveč ga gledaš le skozi svojo stisko, potrebe, nezavedanje. To je najtežji del vzgoje. Odprtost in iskrenost do sebe, da se odkrivamo v svojih čustvih, zahtevata čas in potrpežljivost.
Kaj potrebuje otrok, da dobro odraste?
Potrebuje predvsem to, da se, ko kaj čuti in doživlja, starši vanj vživijo in da se jim zdi pomembno, da se ob tem ustavijo, ga podprejo pri tem, da preseže, kar ga v življenju omejuje, mu pomagajo, da se čuti sprejet s pravico do svoje osebnosti in razvoja. To lahko dosežemo le iz dneva v dan, iz leta v leto in vse življenje. Odnos z lastnim otrokom je vseživljenjska, najgloblja in najzahtevnejša vez, ki jo človek lahko zgradi. Zato je vir največje sreče ali največje bolečine.
Od kod mentaliteta, da je oblika družine, kot jo poznamo, edina in da nič drugega ni dovolj dobro?
Verjetno premalo poznamo druge kulture sveta. Svet je zelo raznolik, več milijard nas je in vsaka kultura je ustvarila svoj koncept družine. Pojem zdrave družine vsebuje spoštovanje in čustveno intimnost med ljudmi, ki imajo zaledje in občutje varnosti. Otrok vse to potrebuje, a definirati strukturo, ki naj bi to dajala, obide bistveno: najpomembneje je, kar se med temi ljudmi dogaja, ne pa, katera je oblika njihovega sožitja. Jasno, da se nihče od posameznikov, ki živijo v t. i. pravih družinah, ni pripravljen vprašati, ali res živi v družini. Tako kot nekateri poročeni, ki si ne upajo podvomiti, ali res živijo v zakonu. Tisto, kar je na zunaj podpisano, ne definira vsebine. Če nimamo duhovne in psihološke avtonomije, se nanašamo izključno na zunanjo strukturo. Sicer pa je to zelo kompleksno vprašanje, kajti tudi odprava vsake norme spet ničesar ne reši.
Otrok potrebuje okolje, v katerem se počuti varnega, v katerem so si ljudje blizu, si zaupajo in varujejo drug drugega, in da na to lahko računa.
Da, o tem bi bilo treba govoriti, ne le o tem, koliko se jih rodi, koliko parov se loči … Bistveno je, kakšen odnos imajo starši med seboj in do otrok. To je ključno vprašanje, kajti v naši družbi otroci ne živijo dobro ne v tradicionalni družini ne zunaj nje, ker med ženskami in moškimi ni pravega dialoga. V Italiji ločitev dolgo sploh ni bila mogoča, zato smo si lahko ogledovali, kako deluje družba, če razhod ni mogoč. Ker so bili ljudje prisiljeni ostati skupaj, se ni nihče ukvarjal z duševnim zdravjem v družini, saj je videz varoval splošno iluzijo družinske skupnosti. Zdaj gre vse, kar ni trdno, narazen, zato smo se prisiljeni ukvarjati z vsebino. Postavljeni smo pred dejstva, pred vprašanje, kakšne odnose zmoremo. Kolikšna je naša pripravljenost za dialog, za skupno rast, za odgovornost do otrok? Smo pač v obdobju, ko pride na dan gola resnica, ko se iluzije sesedejo, strukture padejo in pred sabo imamo na dlani razprostrto sposobnost razumevanja, sočutja in skrbi za otroke.
Kako naj ženska doseže zaverovanost vase? Prižgeš televizijo, vidiš oglas … in nikjer nikogar, ki bi bil v resnici videti kot ti. Ali ni vse skupaj igra parov, v kateri igra glavno vlogo iluzija?
Odločitev ženske, da pride v stik sama s sabo, je gotovo prvi korak. Začne poslušati svoj notranji občutek in se ob njem ustavlja. To je zbrano življenje, v katerem je treba redčiti odnose in jih poglabljati s tistimi, za katere vemo, da našo pristnost cenijo. Po tej dolgi poti pridemo do sebe, do občutka, ki nas vodi do avtonomije pred vzorci in primerjavami. To počasno in potrpežljivo delo ti pomaga verovati, da je v tebi jedro, ki je samo tvoje in ga je vredno iskati, zanj dati vse.
In kaj je tisto, kar določene ženske premakne, da se lotijo te poti?
Ne vem. Kajti mnoge stopijo nanjo, naredijo nekaj korakov, potem pa se ustavijo. Druge hitro napredujejo, tretje nikoli niti ne začnejo. Veliko vprašanje je, zakaj precej ljudi v resnici nikoli ne zahrepeni po svobodi. Morda zato, ker je nesvoboda lagodno stanje z dosti prednostmi: ne mučiš se s težkimi vprašanji, ni se ti treba raziti z določenimi ljudmi, ugotoviti, koliko zares zmoreš čutiti, lahko si domišljaš kar koli o sebi in odnosih … Iskanje notranje svobode je zahteven proces, ki pa ga današnji čas ne pospešuje.
www.youtube.com
Roger Waters - In the Flesh - Comfortably Numb
Vaša knjiga Blagor ženskam in delavnice, ki jih pripravljate v Kopru, so bile za veliko žensk tako »usodne«, da so se začele zbirati in aktivno premišljevati o tem, kdo so. Povejte mi več o tem.
Delavnice pripravljava skupaj s kolegico Josipo Prebeg, branje knjige pa ženske vodijo popolnoma samostojno. Ena skupina so mlade mame, ki so ugotovile, da nimajo več časa zase. Skrb za majhne otroke je naporna in žensko osami. Nobena ni dobra mati, če pozabi nase. Ker doživljajo podobne težave, so se povezale. Druga skupina so ženske, ki imajo za seboj precej zahtevne izkušnje. Prestale so dovolj hudega, da vedo, da traja dolgo, preden se »izkoplješ«, zato so si zelo blizu in gojijo ljubezen do sebe in vero v svoje sposobnosti. Tretja skupina je starostno mešana in ima zato svoje posebnosti. Zakaj so se združile, obstaja več vzrokov, a običajno je tako, da se v prelomnih trenutkih laže odločimo, da hočemo živeti drugače in da si tudi želimo svojo vizijo deliti z drugimi. Poleg tega je skupina vedno velika opora, vsi laže napredujemo, če nas kdo podpira. V skupini se lahko tudi naučimo pravega poslušanja in sočutnega izražanja, kar je v današnjem življenju čedalje teže uresničevati.
Pa vi? Odraščali ste v družini intelektualcev. Vaš oče je pisatelj Alojz Rebula, mati Zora Tavčar. Zdi se, da ste imeli na razpolago bogate intelektualne vire.
Tako okolje, kot je bilo moje, otroka obogati in opremi z velikimi darovi. Pri nas doma je bilo vedno veliko obiskov, debat, pretakale so se ideje, po vseh kotih so se kopičile knjige v raznih jezikih ... Svojim staršem sem za vse to zelo hvaležna. Obenem sem med odraščanjem lahko spoznala svet izobražencev tudi z druge strani. Opazila sem, da sama izobrazba ne pomaga, če človeka prizadenejo življenjski udarci, in da je v svetu intelektualcev tudi veliko gorja, zavisti in podlosti. Izobrazba sama ne rešuje našega življenja, ko gre zares, ne ustvarja moralnega čuta in človeške veličine. Daje nam miselno orodje, ki pa samo po sebi ne pomaga do počlovečenja. Tisto, kar nas reši, je nekaj drugega.
Kaj?
Odnosi, v katerih se lahko naučimo resnično ljubiti. Sami ne moremo prehoditi svoje življenjske poti v namišljeni samozadostnosti. Sama zelo potrebujem ljubezen svojih otrok, globoko potrebujem dialog s svojim možem, nujne so mi prijateljice, s katerimi lahko kaj delim, da iz »tujih« virov črpam spoznanja o sebi. Pomembni so mi moji starši in vsi, ki so kdaj vstopili v moje življenje in ga spremenili, pomembni so mi tudi tisti, ki jih ni več. Če se ukvarjam sama s sabo, ne morem zares razumeti, kdo sem. Spoznanja prihajajo iz odnosov, notranji razvoj se poraja iz tega, kako me doživljajo drugi, kako jih jaz doživljam in kaj se rodi iz teh srečanj. Ko popravljamo in poglabljamo odnose, v katerih živimo, v globokih razkritjih in priznanju, kaj je tisto, kar delamo iz ljubezni, kaj pa iz samoljubje, zasije resnica o nas samih. Samo v resnici najdemo svojo moč.
Kako ste vi rasli?
Postopno. Počasi iz leta v leto. Verjamem v t. i. ekološki princip duhovnega razvoja. Ko premakneš majhno stvar – v skladu s svojimi resničnimi potrebami – ta dalje blagodejno vpliva na celoto. Velike spremembe so sad trajnostnega prizadevanja, ne potresov in vstaj. Verjamem tudi v moč nenasilja na vseh področjih. Prepričani smo na primer, da širjenje naše svobode nujno oškoduje druge; ženske se še vedno bojimo, da uresničevanje nas samih prej ali slej ogrozi moža, prikrajša naše otroke ... Živimo pač v tej nesrečni zgodovinski senci, kjer je bilo dolgo treba izbirati med ljubeznijo in delom, med otroki ali ustvarjalnostjo … Tragedij je bilo še in še. Verjamem, da je svet dovolj bogat in raznovrsten, da bi bilo mogoče najti nove oblike obilja za vse, kar je bistveno za osebno in skupno srečo.
Ko se pogovarjamo, je brez dela ostala množica žensk. Od kod naj te dame najdejo moč za človeka vredno življenje?
V najhujših situacijah nas lahko zagrnejo obup ter z njim povezani samozaničevanje, obsojanje sebe, nezaupanje vase, v družino in skupnost. V družbenih krizah močno naraste trpljenje v družinah. Dobro se spominjam pogovora, ko sem se pred leti s svojimi dijaki pogovarjala o tem, kaj se dogaja v družinah, če starši izgubijo zaposlitev. Ko sem jih vprašala, česa se najbolj bojijo, so odvrnili, da se ni težko odpovedati materialnim dobrinam. Najhuje bi bilo, če se v družini ne bi več razumeli. Samo tega se je res treba bati ...
Takrat, ko nam je težko tudi finančno, je še prav posebno pomembno gojiti razumevanje, stike in medsebojno zaupanje, skleniti krog solidarnosti – ne samo med družinskimi člani. Lahko se išče skupna pot, namesto da se vsak zapre vase in tone v svojo stisko. Dodala pa bi še to: ne bi se smeli izročati pooblaščenim osebam, slepo zaupati, da bo kdo poskrbel za našo življenjsko varnost. Del vzgoje novega državljana naj bi bila tudi pogumna, jasna zavest o pomenu dela za človeka, o pravici in dolžnosti, da vsakdo kar najbolj pozna vse, kar mu kroji življenjske pogoje, ter soodloča. Delo, v katerem se na milost in nemilost, nevedni in zaupljivi, izročamo gospodarjem svoje usode, ni vredno človeka. Obstaja tudi kaj drugega, kar lahko ustvarimo iz svoje inteligence, ustvarjalnosti in povezanosti, pa naj bomo delavci ali učitelji ali kar koli že.
homepage:
http://www.alenkarebula.com/index.php
