»All by myself, don't wanna be all by myself – anymore (Popolnoma sama, nočem biti več popolnoma sama),« v megafilmski uspešnici kot volkulja tuli osamljena, od joka, alkohola, nezdrave hrane in cigaret zabuhla Bridget Jones in pri gledalcih sproža ne le usmiljenje, temveč tudi salve smeha. V resničnem življenju osamljenost večinoma ni prav nič smešnega, sploh v tako imenovanem veselem decembru, ko nas mediji bombardirajo s podobami srečnih družin, polnih ljubezni in spokojnosti.
Videti srečo drugih, pa čeprav je morda deloma ali povsem zaigrana, je kot sol na rano. Mnogi se ob tem ne zavedajo, da globoka občutja osamljenosti zelo povečujejo tveganje za nastanek resnih bolezni. V psihologiji žal ni jasne definicije, kaj to sploh je. Po prepričanju večine psihoterapevtov je občutje osamljenosti za človeka eno izmed najbolj neznosnih. Praznično rajanje se nam zdi posebno absurdno, če smo pred kratkim izgubili ljubo osebo, pa naj gre za smrt ali ločitev oziroma konec zveze. Strokovnjaki pravijo, da je po vsaki izgubi, ki nas čustveno pretrese, nujno obdobje ponovnega iskanja samega sebe in osamosvajanja. Včasih je treba biti tudi malo sam, da spet zacvetimo. Mnogi tega procesa ne zmorejo, saj ne razumejo razlike med biti sam in biti osamljen.
Osamljeni tudi v družbi
»Moj najbolj osamljeni trenutek doslej? Pred kratkim smo šle s frendicami na odprtje novega kluba v mestu in naletele na družbo fantov, ki jih na videz poznamo. Meni je bil všeč tip, ki je bil kul tudi moji prijateljici, ampak on se je ogrel zanjo, mene pa ignoriral. Odšla sta po svoje, čeprav smo se punce dogovorile, da bomo ostale ves večer skupaj. Edina prijateljica, ki je še ostala, je predlagala, naj se ga napijeva, ker itak ni nič pametnejšega za počet, meni pa se je to zdelo mimo, zato sem šla plesat na plesišče – kar sama. Frendica je rekla, naj kar grem, da me bo počakala ob šanku. Okoli mene se je vrtelo kup zanimivih fantov, super smo plesali skupaj, ampak ko so nekateri od njih začeli postajati vsiljivi in me otipavati, sem šla s plesišča in ugotovila, da je moja kolegica sicer videti zadovoljna, vendar hkrati popolnoma pijana, obkrožena še z nekaj glasno govorečimi osebki, ki so tudi mene začeli trepljati in mi ponujati koktajle, dimčke za zakajat, za posladek pa še svojo številko mobija. Ko sem se, stopicajoč v visokih petah in z razmazanimi ličili na obrazu, uzrla v ogledalu toaletnih prostorov novoodprtega kluba, mi je bilo več kot jasno, da se sicer odlično zastavljen zabavni večer spreminja v polomijo. Čeprav so bili okoli mene ljudje, se tako osamljene nisem počutila še nikoli,« je na enem izmed spletnih forumov zapisalo anonimno dekle na temo najbolj osamljenih trenutkov, razočarano tako nad sabo kot nad svojimi prijateljicami.
Lahko smo osamljeni, četudi se navidezno zabavamo sredi glasne druščine, vendar si to zelo težko priznamo. Raje se slepimo in skačemo v svetove odvisnosti in omam, kot so pijančevanje, seksualna razmerja brez obveznosti, kockanje in anonimno flirtanje prek interneta, ne nazadnje pa tudi v navidezno zelo zdravo telesno aktivnost, ki pa zaradi pretiravanja postaja patološka, denimo vsakodnevno večkilometrsko tekanje ne glede na vremenske razmere.
Instantne rešitve so slabe
»Prav zaradi iskanja in močne želje po kakovostnem odnosu, zaradi iskanja samega sebe ljudje segamo po bližnjicah in kratkotrajnih užitkih, ki nam lahko prinesejo še hujše težave in nezadovoljstvo s samim seboj. V svoji ordinaciji pogosto slišim stavek: Kdo sploh sem, kakšna sem, sem slaba, dobra, vredna, nevredna? Prav zaradi nepoznavanja ali slabega poznavanja pravega sebe mnogokrat bežimo pred seboj, zelo pogosto v vse možne odvisnosti. Žal tako iščemo svobodo, avtonomijo ali nasprotujemo sistemu, svojemu utirjenemu načinu življenja, dobimo pa le še hujši 'zapor'. Biti zadovoljen sam s seboj, dobro prilagojen pomeni stalne spremembe na naši življenjski poti, vendar ne po načelu instantnih rešitev. Vsaka nova pot je proces, ki potrebuje trud, pogum in vztrajnost, se pa splača. Pomislite, kako prijetno je druženje z ljudmi, kadar smo zadovoljni sami s seboj, kako prijetno se je tudi 'igrati', čeprav smo odrasli, če si to dovolimo na pravem mestu in ob pravem času, kot je morda prav praznično vzdušje, ki je pred nami, ali pa je to povsem 'normalen' dan,« pravi Teodora Pečarič Jager, specialistka klinične psihologije in razvojno-analitična psihoterapevtka.
Od veseljakov do cinikov
Zdi se, da decembra človek izgubi svojo pravico, da je kdaj tudi žalosten. Od slehernika se neredko tako rekoč zahteva, da je ves čas vesel in nasmejan, tudi če mu ni do tega, kar vodi v sprejemanje nič kaj zabavne zaigrane vloge ekstravertiranega navdušenca ali v oblikovanje neprebojnega oklepa oziroma ciničnega odnosa do vsega, kar je povezano s prazniki. Tega slikovito upodablja filmski junak Grinch v domišljijskem filmu Kako je Grinch ukradel božič iz leta 2000. Poln frustracij, zavisti, jeze in ljubosumja živi osamljen na gori in v sovraštvu do družinskih praznikov skuje načrt, kako bo trapastim ljudem v dolini, ki praznujejo božič, tega uničil tako, da jim bo skrivaj tik pred obdarovanjem ukradel vsa darila. Prepričan je namreč, da ljudje brez materialnega obdarovanja ne bodo srečni, vendar se mu začne naposled svitati, da le ni popolnoma tako. Njegovo osamljeno, zagrenjeno, zamrznjeno srce tik pred zlobnim dejanjem uspe odtaliti drobni iskreni punčki, s tem pa sta rešena tudi božič in njegova ključna sporočilnost: ljubeča skrb drug za drugega. Ali kot je dejala mati Tereza: »Telesne bolezni lahko ozdravimo z zdravili, za osamljenost, obup in malodušje pa je edino zdravilo ljubezen. Na svetu je veliko ljudi, ki hrepenijo po koščku kruha, še veliko več pa jih je, ki hrepenijo po kančku ljubezni.«
Kakovostni odnos
Če se vrnemo na film o Grinchu, v resničnem življenju smo poglavitni ključ do soočenja z osamljenostjo v prazničnem decembru mi sami, ne zunanji dejavniki. Po prepričanju Teodore Pečarič Jager prav zdaj gori zelena luč za spremembe na bolje: »Med prazniki se bolj zavedamo samih sebe, imamo več časa, možnosti ukvarjati se s seboj. V vsakdanjem življenju pa bežimo v različne akcije, aktivnosti, kjer nase prevečkrat pozabimo. Predvsem pozabimo biti ljudje, ki potrebujejo dobre in kakovostne odnose, kjer je več čustvenih vsebin in si lahko zaupamo, se počutimo varne in lahko dobimo veliko pozitivne energije. Le dober, kakovosten medčloveški odnos je zdravilo proti osamljenosti. Mnogokrat v svoji ordinaciji poslušam zgodbe ali slišim stavek: Vse imam, pa nič nimam. Imam družino, vse možne materialne dobrine, a kaj mi vse to pomaga?«
Kako prijeti bika za roge
Nekateri se pred neurejenimi razmerami doma v prazničnem obdobju, ko se druga za drugo vrstijo prednovoletne službene in zasebne zabave, še pogosteje zatekajo v skoke čez plot ali prehitre ljubezenske zveze in tako za kratek čas potešijo svojo žejo po čem svežem, zabavnem, najpogosteje le navidezno obetavnem, čeprav brez spremembe v sebi, in tako le še poglabljajo svoje osebne težave. Vendar ne gre obupati.
»Najboljša pot ven je vedno skozi,« je dejal pesnik Robert Frost, ali kot pravimo, treba je prijeti bika za roge, ali še slikoviteje – treba se je vrniti na kraj zločina, tja, kjer se je vse začelo. To smo mi sami in ljudje, s katerimi preživimo največ časa oziroma smo z njimi najmočneje povezani na vseh ravneh. Pogosto zadostuje že en sam iskren pogovor. Najteže ga je začeti. Morda sta lahko v pomoč prav prijetno, domačno vzdušje in priljubljena glasba. Denimo ljubiteljica Erosa Ramazzottija se bo verjetno laže odprla, če bo v ozadju odzvanjala njegova aktualna pesem Parla con me (Govori z menoj).
Biti sam je lahko zabavno
Treba se je zavedati, da v samoti nisi nujno vedno sam, tudi če te ne spremljajo ljubi otroški smeh, navihani vzkliki prijateljev in bolj ali manj razumevajoče besede staršev. Biti v samoti za določen čas je lahko dopust za dušo – priložnost za generalno čiščenje čustvene navlake. Lahko se končno posvetimo obredom in stvarem, za katere nikoli prej nismo imeli časa in prave volje, četudi nas veselijo. Bolj ali manj osamljeni lahko praznike dejansko izkoristimo povsem zase. Ne le za žrtvovanje za druge, brezglavo tekanje naokoli in histerično dokazovanje, da se imamo odlično in veselo, temveč denimo za sproščanje ob priljubljeni glasbi, predajanje vihravemu plesu, branju odličnih, pozitivno navdihujočih knjig in kakovostnih medijev, očiščevalne sprehode v naravi in prijazno klepetanje z ljudmi, ki nas ne utrujajo. Morda bomo končno našli čas za razvijanje konjička, ki si ga želimo že od mladih nog, denimo slikanje na svilo, pleskanje, potovanje in fotografiranje, skrb za zavržene domače živali ali vzgajanje eksotičnih rastlin. Morda bomo zbrali pogum in se včlanili v pevski zbor in tako dali krila svojemu skritemu talentu ali pa začeli pisati svojo biografijo oziroma dnevnik, pa čeprav le zase – da bi se tako pomaknili še korak bliže samemu sebi.
Kar si zares želiš, dobiš
Glavna vodila pri poglabljanju vase so naslednja: prvič – prisluhnimo temu, kdo sploh smo in kdo bi želeli biti, drugič – ugotovimo, kateri prijatelji in sorodniki nas bogatijo v duševnem in srčnem pomenu, s kom bi želeli preživljati največ svojega časa in kateri nas zastrupljajo, in tretjič – ne pričakujmo čudežnih osrečujočih spoznanj že prek noči in se hkrati zavedajmo, da vesolje vedno poskrbi za uresničenje naših resnično močnih želja. Prav zato je treba vedeti, kaj si zares želimo, ker bomo prav to najverjetneje tudi dobili.
Od krize do samospoznanja
Popolnoma samim nam te poti seveda ne bo uspelo prehoditi. Brez podpore ljudi, ki nas sprejemajo takšne, kot smo, ne pa takšne, kot bi si oni želeli, da bi bili, ne gre. Pogovorimo se iskreno, brez klišejskega olepševanja o tem, kako se počutimo, kaj si želimo ter kako bi to lahko dosegli. Kadar odpovedo tudi naši najbližji ali preprosto ne najdemo skupnega jezika z njimi, je treba poiskati strokovno pomoč, pa naj gre za klic na anonimne, pogosto tudi brezplačne telefone za pomoč v stiski ali obisk izkušenih terapevtov. V Sloveniji je že med samim klikanjem po svetovnem spletu mogoče najti precej stikov, vendar se je, preden se odločimo za katerega izmed njih, pametno posvetovati s svojim osebnim zdravnikom oziroma zdravnico, ali morda priporočajo koga drugega. Kaj storiti, ko nas med odzvanjanjem božičnih pesmi prek radijskih valov ali pred odštevanjem zadnjih sekund novega leta nenadoma popade občutek, da smo sami na svetu in nas nihče nima zares rad in bi se zato najraje zatekli v nezdrava, nepremišljena dejanja, ki bi sicer morda za kratek čas preusmerila tok naših misli? Če se ne znamo pomiriti sami oziroma nam ne more pomagati s pogovorom nihče od bližnjih, je priporočljivo vzpostaviti stik z usposobljenimi strokovnjaki. Naša sogovornica med drugim svetuje: »Osamljeni osebi, ki se tega močneje zaveda denimo na božični večer, priporočam, da se morda odloči za spremembo v svojem življenju. Vsi vemo, da ničesar ne spremenimo, dokler ni pritisk dovolj močan. Morda je to priložnost za poglobljeno razmišljanje v iskanju samega sebe, ali s pomočjo strokovne obravnave ali kako drugače. Nikoli ni dovolj, da samo 'pogasimo požar' in gremo po stari poti naprej. Vsi pravzaprav vse življenje iščemo svojo pot do sebe, ali z aktivnostmi, iskanjem zunanjih potrditev ali drugače. Morda je kriza dober znak, da je prišel čas, da se obrnemo še malo proti sebi.«
Ne nazadnje tudi filmska junakinja Bridget Jones po kopici neprijetnih izkušenj v obdobju osamljenosti ugotovi, da je bilo vse za nekaj dobro. Ali kot so na božični večer zapisali v uvodniku londonskega Timesa leta 1984: »Naša življenja so kot sončeva pot. V najtemnejšem trenutku se obeta dan.«
