sreda, 10. februar 2010

Ali ljubite preveč?

Oznake: zasvojenost, ljubezen, Intimno, partner, naklonjenost, sreča, test

Ali ljubite preveč?Ko ženska zameša ljubezen in trpljenje, ljubi preveč. Ko sprejme razmerje, ki prizadene njeno dostojanstvo in ji ne vrača vedrine in sreče, toda še vedno ne more prekiniti zveze, ljubi preveč.

Kot kaže takšna stanja nimajo nič skupnega z resnično ljubeznijo, ampak jih je možno primerjati z določeno vrsto zasvojenosti. Definicija, ki jo uporabljamo za njeno opisovanje, prihaja iz slovite knjige Ženske, ki preveč ljubijo ameriške psihoterapevtke Robin Norwood. Avtorica je pojasnila bolno dinamiko, ki nekatere ženske pripelje do tega, da so odvisne od razmerja; gre za odvisnost, ki je podobna odvisnosti od hrane in alkohola, in izvira iz globokega notranjega trpljenja. Ni zmedena zaradi velikodušnosti, s katero obdarja partnerja, temveč v resničnem pomenu. Ljubiti preveč je nasprotna izkušnja, ki dopušča trpljenje in frustracijo. Toda gre za dinamiko, ki jo je težko razumeti, saj je bilo v naši kulturi v zadnjih desetletjih sprejeto dejstvo, da se ženska žrtvuje za moškega. Naša kultura uči, da morajo ženske za ljubezen narediti vse. Zato se ta dinamika bolj dotika ženskega spola kot moških. Moški, ki imajo enako potrebo po tem, da zbežijo v svoj svet (in to je ena od blagih osnovnih gibal te težave), zlahka razvijejo druge tipe izogibanja, tudi če se zasvojijo z delom ali internetom ali pa prebijejo dneve pred televizijskimi zasloni in spremljajo športne prenose.

Neprimeren partner

'Ljubiti preveč' pomeni biti odvisen od razmerja, obnašati se tako, kot da bi bilo dejstvo, da imaš ob sebi partnerja, bolj pomembno od lastnega počutja in sreče. To je stanje, ki se rodi iz globoke potrebe po nezadovoljeni ljubezni: če je nekdo v mladosti ni dobil dovolj, ali se je počutil, kot da so ga starši zapustili, je možno, da je kot odrasla oseba pripravljena na vse, da se izogne preizkušanju čustev praznine in zapuščenosti. Toda na žalost se pogosto dogaja, da te ženske, namesto da bi se obrnile na zdrave osebe, ki bi jim lahko dale tisto, kar potrebujejo, pritegnejo partnerji, ki niso primerni za to, da bi jim lahko dali ljubezen. Ženska jih izbere, ker meni, da so družinski; na določen način z njimi oživi svoje otroške dinamike zavrnitve in zapustitve.

Gre za začarani krog

Te ženske, navajene indiferentnosti, globoko v srcu niso prepričane, da si zaslužijo naklonjenost in srečo. Toda na žalost nastane zelo negativen začaran krog: ljubiti preveč izhaja iz trpljenja in potrebe, toda po svoje povzroča bolečino in še globljo potrebo: hudo žejo po ljubezni. Kako resno je stanje žensk, ki ljubijo preveč? Obstajajo različne stopnje resnosti. Številne ženske so enkrat ali dvakrat v življenju 'ljubile preveč': naletele so na nesrečno razmerje, ki je povzročilo, da je v njih začelo odmevati trpljenje iz otroštva, in so trmasto vztrajale, da bi ga premagale. Toda za mnoge, k sreči, je to le določeno obdobje ali le osamljen postranski dogodek.

'Sestre Rdečega križa'

Obstajajo ženske, ki se zaradi svoje odvisnosti ne morejo odtrgati od nasilnih mož (čustveno in fizično), ki jih zlorabljajo, in včasih tudi otroke. Druge se pustijo izrabljati, tudi denarno. Nekatere dopuščajo ponižujočo nezvestobo. Na koncu obstajajo ženske, ki prevzamejo vlogo 'sester Rdečega križa'. To je druga oblika 'ljubiti preveč': ker ženska misli, da si ne zasluži ljubezni, se vedno obrača na uboge ljudi, saj si misli, da jo lahko sprejmejo le, če veliko daje.
Ljubiti preveč je bolezen, ki jo ženska pogosto podcenjuje, ker si reče, da 'ni tako hudo'. V takšnih položajih lahko zbolijo zaradi stresa, bolečine in prejokanih noči. Je možno ozdraveti, če imaš bolezen, ki se imenuje ljubiti preveč? K sreči je možno. Ozdravitev pride z detoksikacijo, ko se ženska uspe ustaviti in zapustiti bolne vzorce. To pomeni prekiniti izolacijo, v katero se te ženske zaprejo, ko iščejo pomoč. Zdi se preprosto, vendar ni, ker nakazuje priznanje, da naj bi bilo v razmerju nekaj zelo negativnega. Zato nekatere ženske tega nikakor nočejo narediti. Povrhu je potrebno posvetiti čas in energijo procesu ozdravitve. V teh primerih je priporočljivo pridružiti se skupini za pomoč.
S pomočjo terapevta ali skupine je treba dokončati pomembne korake: opustiti voljo za nenehnim nadzorovanjem (vse se opazuje z bolnim nadzorom), sprejeti občutek v sebi zakopane bolečine, ki se želi zavedati dinamike v preteklosti. Predvsem je potrebno naučiti se ljubiti samega sebe, kar je zelo težko za tistega, ki ni bil nikoli ljubljen. Toda ko se končno pokaže zdrava samozavest, se je možno naučiti izbirati bolj modro na čustveni ravni. Ko ženske niso več obupane in se niso več pripravljene žrtvovati za moškega na nevrotičen način, se na koncu vendarle lahko pojavi zdrava ljubezen.

Test: STE DEL TE KATEGORIJE?

Na spodnja vprašanja odgovorite z Da ali Ne

- Vas pogosto pritegne reven partner?
- Vas pogosto pritegne neodgovoren partner?
- Pogosto iščete izgovore za opravičevanje njegovega neolikanega obnašanja?
- Se vam dogaja, da si lažete, da prikrijete tisto, kar se dogaja v razmerju?
- Če gredo stvari slabo, ali se nagibate k temu, da si pripišete več kot 50 odstotkov odgovornosti?
- Ste obsedeni z njim?
- Ne delate nič drugega, kot da razmišljate o tem, kako bi lahko rešili njegove težave?
- Bi naredili vse, da bi mu ustregli?
- Tudi če vam nikoli ne podari ničesar, ste pripravljeni zapraviti zanj velike vsote denarja.
- Bi ga zamenjali?
- Menite, da si ne zaslužite ljubezni in sreče?
- Imate manj realno stališče o čustvenih stanjih, v katere ste vpleteni?
- Se počutite vedno polni strahu in nemira?
- Vas straši misel, da bi končali razmerje z njim?

• Če ste odgovorili pritrdilno na do 10 vprašanj, ste tudi vi oseba, ki 'ljubi preveč'.

"Psihično me je trpinčil."
Marjeta, 35 let, učiteljica
"Ko sem ga spoznala, se mi je Janez zdel čudovit. Začela sem hoditi z njim in takoj sem ga hotela predstaviti vsem svojim prijateljem. Toda hitro sem dojela, da v moji skupini ni priljubljen … Počasi sem se začela umikati v samoto, da sem ostala z njim. Prvo obdobje je bilo srečno. Potem je postajal vse bolj kritičen, obtožujoč. Nič, kar sem počela, mu ni bilo nikoli dobro. Začela sem se bati njegove sodbe, kar koli se je zgodilo. Pretepel me je le enkrat, 'iz ljubezni'. To se nikoli več ni ponovilo. Toda psihološko nasilje je bilo slabše; kričal je, se razjezil ali pa se je oddaljil in bil čisto hladen. Postala sem negotova, tresla sem se in bila vedno živčna. Dojela sem, da ne živim v zdravem okolju, in sem že tisočkrat sklenila, da ga bom zapustila. Vendar sem brez njega čutila velikansko praznino. Pet let je trajalo, da sem zbrala pogum in zares odšla."
www.youtube.com
This is Pink with her Song Please don´t leave me I do not own this Song all rights belong to Sony BMG & P!nk Lyrics: Da da da da, da da da da Da da da, da da Da da da, da da I don't know if I can yell ...

Pritiski so lahko zelo hudi in zdravi partnerji bodo prej ali slej odnehali in tak odnos zapustili, s tem pa uresničili najhujšo bojazen soodvisnega: strah pred zapuščanjem. Ostali bodo tisti, ki imajo tudi sami enako velik problem, bodisi da pijejo, da niso sposobni ljubiti, ali se bojijo zapuščanja. V takšnem odnosu se odvisnost od odnosov pokaže v najhujši luči: ni mogoče ne ostati ne oditi!
www.youtube.com
Trailer for Danny DeVito's film


Ljubezen pomeni, da nam je partner pomemben kot bitje, da mu želimo dobro in smo do njega pozorni. Soodvisni pa niso sposobni zrelo ljubiti. Namesto tega so obsedeni s sanjsko podobo o partnerju. Dokler se le-ta obnaša skladno z dodeljeno vlogo, je vse v redu. Ko pa želi uveljaviti svojo drugačnost, soodvisni njegovo pobudo razumejo kot grožnjo. V njih se prebudijo stari strahovi pred zapuščanjem ali pred izgubo kontrole, zato napadejo z vsem orožjem, prepričani, da se le branijo. Tako se soodvisni odnosi izrodijo v boleče vztrajanje dveh ljudi, ki sta se nekoč izbrala kot 'prava', zdaj pa na vsak način želita drug drugega spremeniti.
Pri moških se odvisnost od odnosov običajno pokaže v krizi okoli štiridesetega leta, če so 'po kakšnem čudežu' ušli kemični odvisnosti ali deloholizmu. Takrat so pogoste ločitve in še leta lahko traja odvisniška kriza, v kateri se bivša zakonca 'obdelujeta' - navidezno zaradi premoženja in otrok, v resnici pa zaradi prepričanja, da je njuna sreča odvisna od dejanj drugega.

Peklenska gugalnica, Sanja Rozman

Immature love says: 'I love you because I need you.'
mature love says 'I NEED YOU BECAUSE I LOVE YOU.'
Fromm

petek, 5. februar 2010

ČAS ZA SPREMEMBO JE ZDAJ! Sanja Rozman, dr. med.


"Pisma me vedno znova presenečajo, ker so čudoviti, popolni zapisi življenjskih usod ljudi tam zunaj," pravi Sanja Rozman, specialistka medicine dela in športa ter psihoterapevtka, ki vsak mesec odgovarja na pisma bralcev. Ti se nanjo obračajo, ko so v stiski, in kadar je človek v stiski, je misel, da se z enakimi dilemami ukvarjajo tudi drugi, pogosto v olajšanje in spodbudo. Tudi zato se je Sanja Rozman odločila, da vprašanja in obširne odgovore nanje strne v knjižni obliki. Knjiga Sprememba v srcu je, kot poudarja, namenjena vsem, ki bi se radi rešili nakopičenih čustvenih bremen, a ne vedo, kako in kje bi začeli.
V vseh svojih knjigah govorite o čustvenih stiskah, s katerimi se ljudje srečujemo vsakodnevno in ki so neposredno ali posredno povezane z odnosi, ki jih živimo. Prav odnosi oziroma z njimi povezana odvisnost so tudi temeljno področje vašega strokovnega, terapevtskega dela. Kako, da se jih lotevate tudi skozi literarne oblike, se pravi povsem poljudno?

Veste, dvojček sem (smeh), tako po naravi kot po horoskopu, dvojčki pa radi počnemo marsikaj. Knjige nastajajo iz vsakodnevnih stikov z ljudmi. Ti me nenehno navdihujejo in mi dajejo nove zamisli, ki jih nato poskušam umestiti tudi v literarni okvir.

Najnovejša knjiga je pravzaprav izbor pisem: zgodb in vprašanj ter odgovorov in nasvetov, ki jih že sedem let objavljate v reviji. Je svetovanje v časopisni rubriki tudi nekakšno psihoterapevtsko delo?

Že od samega začetka sem se rubrike lotila povsem "svetovalsko". Odgovori so nastajali zgolj z namenom svetovanja, ki ima samo po sebi seveda omejen domet, saj tako ni mogoče vzpostaviti pravega psihoterapevtskega odnosa. Toda rubrika je izredno dober okvir za svetovanje, ker jasno opredeljuje meje in odnose. Ljudje se o svojih stiskah ne morejo pogovarjati kar tako, potrebujejo neki okvir. Na drugi strani potrebujejo ohrabitev, razumevanje in nekoga, ki jim pomaga misliti ter jim nastavi ogledalo, da jim pokaže to, kar so v bistvu že sami navedli kot odgovor, a tega doslej niso znali prepoznati. Ko sem začela pisati odgovore, sem imela v mislih samo to. Zanimivo je, da sem po sedmih letih, ko sem znova prebirala vprašanja in odgovore, ugotovila, da bi zdaj odgovorila do pikice enako, čeprav se mi je v tem času zgodilo marsikaj, čeprav sem se spremenila in dozorela. To se mi zdi zelo dobro, saj sem se večkrat spraševala, v kolikšni meri je svetovanje podvrženo mojemu notranjemu trenutku in v kolikšni meri ima trajno vrednost. No, očitno jo ima (smeh).

Kdo vam piše? So to pretežno ženske ali moški, mladi ali starejši? S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo?

Največ je žensk, približno dve tretjini jih je. Kar zadeva starost, bi te ljudi lahko razdelila v dve skupini: mlajše, stare od dvajset do osemindvajset let, ki so po prvi identitetni krizi naleteli na problem in ga sami ne znajo rešiti, ter ljudi med petintridesetim in petinštiridesetim letom, ki se običajno srečujejo z večjimi zakonskimi krizami. Ta starostna mejnika tudi sovpadata z iskanjem samega sebe.

Zakaj se toliko ljudi obrača na svetovalce v časopisih ali revijah?

O tem sem tudi sama precej razmišljala in ugotovila, da se ljudje očitno iščejo tudi na ta način. Če vzameva za primer terapevtsko skupino: petdeset ljudi je pripravljenih drugim iskreno povedati najgloblje stvari o sebi. To je ogromen kapital. Pisma strokovnjaku, ki ima rubriko v časopisu, so lahko približek temu. Kadar si v stiski je misel, da se s podobnimi dilemami ukvarjajo tudi drugi, lahko v oporo. Rubrika torej nekako povezuje ljudi in jih tolaži.

Ali to pomeni, da pišejo predvsem tisti, ki jih je bodisi strah bodisi sram poiskati skupino za podporo oziroma zdravljenje?

S tem se ne bi strinjala. Že zato ne, ker moraš biti precej pogumen, da dovoliš objavo takšnih zelo osebnih pisem, za katerimi pogosto stoji v ozadju veliko premišljevanja o življenju in odnosih. Je pa res, da je strah, da se bodo ljudje iz tebe norčevali, če boš javno priznal svojo stisko, pri marsikomu še vedno močno prisoten. Sama v teh sedmih letih sicer nisem imela nobenega tovrstnega problema. Kot tudi nisem imela slabih izkušenj s prvo knjigo, ki je bila izrazito osebno izpovedna in v kateri sem povedala veliko o sebi. Nobenega posmehljivega ali podobno nesočutnega odziva ni bilo, prej nasprotno: veliko ljudi me je pohvalilo, češ, kako "korajžna" sem.

Odkod ta vaša odkritost, ki jo je čutiti tudi v odgovorih bralcem?

Zame pač obstaja samo to. Kakšen smisel ima karkoli prikrivati?! Sama z vsem, kar sem, stojim za tem, kar govorim. Tudi če bi se poskušala zlagati ali nekaj olepšati, bi se to nekje gotovo videlo, glede na to, da se izražam na toliko različnih načinov. Veliko enostavneje je torej povedati vse tako, kot je. In potem tudi ni nič takega, za kar bi se lahko bal, da bo nekoč prišlo na dan.

Kljub temu se ljudje pogosto pretvarjamo ...

... in upamo, da se ne bo nič zgodilo. Res je, pogosto si lažemo in upamo, da bomo to lahko brez večjih posledic počeli v nedogled. Da se nam ne bo treba spopasti s strahovi.

Tako kot, če se ustaviva pri zasvojenosti z odnosi, denimo vztrajamo v partnerskem odnosu, za katerega potihem vemo, da je vse prej kot dober ...

... a smo kljub temu prepričani, da se bo vse uredilo, če se bo le partner spremenil. Namesto da bi težave reševali, živimo v iluzijah in odnosa, ki utegne biti že škodljiv, preprosto ne zmoremo videti takšnega, kot je v resnici.

www.youtube.com
Hey, This is Pink-Please Don't Leave Me Requested by Hiphoprokz Rember Rate,Comment & subscribe Thanks!!

Koliko ljudi živi v odnosih, ki so škodljivi in so že zasvojenost ali pa vanjo vodijo?

To je težko reči. So primeri, ko bi sama rekla, da je odnos nevzdržen, a ljudje v njem zdržijo. Dokler sami ne ocenijo, da je odnos res nevzdržen, je o tem zelo težko govoriti. Kakšna naj bodo merila za nevzdržnost? Objektivnih meril je malo, pa še v takih primerih se dogaja, da nekatere ženske kljub vsemu vztrajajo in ostajajo v odnosu, ki je, denimo, nasilen. Zato je nemogoče govoriti o številkah. Lahko recimo rečemo: v Sloveniji je 150 tisoč alkoholikov, ti imajo partnerja in otroka - in že smo pri 450 tisoč ljudeh, ki naj bi živeli v škodljivih odnosih. To pa je skoraj četrtina Slovencev ... Toda tako ne moremo razmišljati, konkretnih številk namreč tako rekoč ni mogoče določiti.

www.youtube.com
VJERUJEM TI SVE - JOSIPA LISAC


Rekli ste, "ženske kljub vsemu vztrajajo in ostajajo". Smo torej ženske tiste, ki smo bolj zasvojene z odnosi?

Ženske se samouresničujemo v odnosih, ženska se ima za uspešno, če ima urejeno družino, vsaj navzven. Moškemu pogosto zadostujejo kariera, prijatelji ... ima torej tudi druge cilje, ki so vsaj tako pomembni kot družina. Žensko pa, vsaj če sodimo po člankih v tabloidih in nekaterih tako imenovanih ženskih revijah, pomembno določa samožrtvovanje, in sicer z namenom, da bo družinskim članom dobro. Takšno samožrtvovanje je običajno zavito v celofan nesebičnosti in brezpogojne ljubezni. Ženske smo torej socializirane na način, ki poudarja, da je družina to, kar te določa. Če imaš urejeno družino si "v redu", sicer pa ne. Zaradi tega smo tudi pripravljene več potrpeti v svojo škodo. Na drugi strani smo, ko stvari pridejo do vrhunca, do neke skrajne meje, me tiste, ki se prej odločimo za spremembo.

Čeprav vemo, kaj je narobe in kje so vzroki za bolečino, se običajno zelo težko odločamo za spremembe. Zakaj?

To, da razumemo, kaj nas boli, običajno še ni dovolj. To je le prvi korak, pot do naslednjega pa je lahko zelo dolga. Pogosto namreč obtičimo v tako imenovani situaciji zastoja, ko se nam zdi, da bi bil vsak korak s tega mesta slabši kot to, kar je. Zato odlašamo in se skrivamo v iluzijah, da se bo vse skupaj nekako rešilo. Sama sem prepričana, da je odločitev nujna in da je katerakoli odločitev, ki jo sprejmeš, prava. Četudi se ne odločiš, se po svoje vseeno odločiš, vendar brez lastne aktivne udeležbe - in ti si žrtev. Definicija žrtve pa je za zgube.

V kolikšni meri je ta neodločnost posledica dogodkov v otroštvu? Psihoterapija namreč uči, da psihološke težave v odrasli dobi izhajajo iz travm v otroštvu.

Povezava seveda obstaja. Če se pri človeku, ki se srečuje z določenimi težavami, lotiš iskanja vzrokov v preteklosti, jih običajno najdeš. Vendar po svetu hodi tudi ogromno ljudi, ki so imeli težavno otroštvo, pa zdaj niso ne nevrotiki, ne alkoholiki, ne kakorkoli naravnani proti sebi. To pomeni, da tisto, kar nekoga ubija, lahko drugega krepi. Prej ko se nehaš ozirati v preteklost, prej postaneš dejaven, prej postaneš kreator, ustvarjalec in ne zgolj reaktor. V določenem obdobju v psihoterapiji sicer moraš razčistiti travme iz otroštva, ugotoviti, zakaj se je nekaj zgodilo, vendar moraš potem iz tega čimprej izstopiti. Kajti res nima nobenega smisla da bi dvajset let ležal na kavču in psihoanalitiku razlagal, da te mama ni imela rada ...

V življenju se nam dogajajo tudi boleče stvari. Nekateri terapevti menijo, da smo zanje krivi sami oziroma naše napačne odločitve. Kaj menite vi, smo res sami krivi za vse hudo, kar se nam zgodi?

To drži le delno. Nekatere stvari so lahko posledica napačnih odločitev, druge se enostavno zgodijo. Sama se zelo izogibam raznim kvaziduhovnim frazam, za katerimi se je sicer mogoče dobro skriti, ko pa pogledaš globlje, nikakor ne stojijo. Če verjameš, da si vedno sam kriv za vse hudo, verjameš tudi to, da se ti ne bo zgodilo nič hudega, če boš le ravnal pravilno. Iluzija! Ti pač ne moreš biti odgovoren za svoje nezavedno, ne moreš biti odgovoren za vse bolečine in vsako bolezen, ne moreš biti odgovoren za vsak dogodek! Zato je toliko pomembnejše, da si odgovoren za to, kar lahko spremeniš: da imaš moč, da spremeniš to, kar je mogoče spremeniti, in za umirjenost, da sprejmeš to, česar ni mogoče spremeniti. In za to je potrebna modrost, ki običajno pride šele potem, ko najprej misliš, da so za vse krivi drugi, potem, da si za vse sam kriv, šele na koncu te življenje nauči modrosti, ki obsega tudi zmožnost odpuščanja sebi in drugim.

Zdi se, da se Slovenci kot narod radi istovetimo s krivdo. Znani publicist je nedavno zapisal: "Pravi Slovenec se počuti krivega že zato, ker je (še) živ." Se strinjate s tem?

Ne vem, ali bi se strinjala s tem, saj ne vem, v kolikšni meri gre tu za narod kot celoto in v kolikšni za nekakšno "smetano" naroda, ki ima težave prav zaradi tega. Odgovora na to vprašanje vam torej ne morem dati, lahko pa vam povem, kakšna je moja opredelitev krivde: če je le možno, jo prevajam v odgovornost.

Kakšna pa je razlika med odgovornostjo in krivdo?

Tako kot jaz razumem, smo odgovorni le za to, kar lahko spremenimo. Na drugi strani naj bi bili včasih krivi za tisto, česar ne moremo spremeniti, še posebno ne za nazaj. Primer: lahko ti nekdo reče, da si kriv, ker si otroku pokvaril otroštvo, vendar si takrat svojo vlogo starša pač razumel tako, ker za kaj drugega nisi bil sposoben. Ali si torej kriv, ker si mu uničil otroštvo? Ne, ker si delal po svoji vesti, tako kot si najbolje zmogel in znal. Krivda naj bi se nanašala na stvari, ki jih ne moremo spremeniti, takšni občutki krivde pa ljudem predvsem zadajajo bolečino.

Naše življenje pogosto hromijo tudi tako imenovane zmotne predstave.

Res je. Odrasel človek ima izdelana stališča o svetu, sebi in drugih, o katerih se običajno ne sprašuje, čeprav so bila nekatera sprejeta že v otroštvu in na temelju pomanjkljivega vedenja o svetu. Da je neka predstava lahko zmotna, opazi takrat, ko se sreča z razliko med realnim svetom in svojo predstavo o njem. To soočenje je lahko zelo neprijetno, lahko celo vodi v hudo osebno krizo, toda nujno je, da zmotno predstavo zamenjamo z boljšo.

Katere zmote so najpogostejše?

Kar nekaj jih je. Če jih naštejem le nekaj: pogosto je, denimo, prepričanje, da lahko brez posledic počnemo, karkoli hočemo, ali da je najbolje, če se ne moreš odločiti, da ostaneš na mestu in pustiš, naj namesto tebe odloči nekdo drug. Med prevladujoče zmote sodi tudi tole prepričanje: zdaj se še nisem pripravljen spremeniti, zato bom spremembo odložil na čas, ko ne bo tako boleča, itn.

Zmote seveda lahko popravimo, nadomestimo z boljšimi, bolj realnimi predstavami. Kakšna bi bila "popravljena" stališča v primerih, ki ste jih navedli?

Ni res, da lahko brez posledic počnemo, kar želimo. Dejanja imajo posledice, to velja tudi za misli. Odločati se moramo za dejanja, ki bodo prinesla posledice. Glede odločanja: odločanje je svoboda in pravica. Če se mu odrečeš, dobijo nad teboj oblast ljudje, ki si jim skušal podtakniti svojo pravico. V življenju se ne moreš odreči izbiranju, ker je tudi to izbira. In še o spremembi: edini čas za spremembo je zdaj!

Tudi sami ste, kot ste nekje zapisali, lep čas živeli v zmotnih predstavah. Kako ste se spopadli z njimi?

Zmote, o katerih govorim, so se nekoč tudi meni zdele resnične, v določene predstave sem trdno verjela in se na njihovi osnovi odločala za delovanje, izbirala ljudi in podobno. Soočenje z zmotnostjo napačnih predstav je bilo boleče; ko začneš dvomiti v svoje predstave, si namreč negotov in ranljiv. Šla sem skozi številne osebne krize, toda brez rušenja napačnega ne moreš zgraditi boljšega.

Premagali ste zmote, premagali ste odvisnost od odnosa in s tem se zdaj strokovno ukvarjate. Se vam kljub izkušnjam in znanju kaj takega lahko primeri tudi danes?

Kaj konkretno imate v mislih?

Denimo, da znova vzpostavite odnos odvisnosti ...

Mislim, da se mi kaj takega ne more več zgoditi, ne morem pa reči, da se mi ne bo kaj drugega (smeh). Življenje nam ne dovoli, da bi se uspavali, ves čas se srečujemo s preizkušnjami. Je pa res, da sem v primerjavi z večino ljudi morda v prednosti, in sicer zato, ker se ne slepim.

torek, 2. februar 2010

Body image and self-esteem

I'm fat. I'm too skinny. I'd be happy if I were taller, shorter, had curly hair, straight hair, a smaller nose, bigger muscles, longer legs.

Do any of these statements sound familiar? Are you used to putting yourself down? If so, you're not alone. As a teen, you're going through a ton of changes in your body. And as your body changes, so does your image of yourself. Lots of people have trouble adjusting, and this can affect their self-esteem.

Why Are Self-Esteem and Body Image Important?

Self-esteem is all about how much people value themselves, the pride they feel in themselves, and how worthwhile they feel. Self-esteem is important because feeling good about yourself can affect how you act. A person who has high self-esteem will make friends easily, is more in control of his or her behavior, and will enjoy life more.

Body image is how someone feels about his or her own physical appearance.

For many people, especially those in their early teens, body image can be closely linked to self-esteem. That's because as kids develop into teens, they care more about how others see them.

What Influences a Person's Self-Esteem?

Puberty

Some teens struggle with their self-esteem when they begin puberty because the body goes through many changes. These changes, combined with a natural desire to feel accepted, mean it can be tempting for people to compare themselves with others. They may compare themselves with the people around them or with actors and celebs they see on TV, in movies, or in magazines.

But it's impossible to measure ourselves against others because the changes that come with puberty are different for everyone. Some people start developing early; others are late bloomers. Some get a temporary layer of fat to prepare for a growth spurt, others fill out permanently, and others feel like they stay skinny no matter how much they eat. It all depends on how our genes have programmed our bodies to act.

The changes that come with puberty can affect how both girls and guys feel about themselves. Some girls may feel uncomfortable or embarrassed about their maturing bodies. Others may wish that they were developing faster. Girls may feel pressure to be thin but guys may feel like they don't look big or muscular enough.

Outside Influences

It's not just development that affects self-esteem, though. Many other factors (like media images of skinny girls and bulked-up guys) can affect a person's body image too.

Family life can sometimes influence self-esteem. Some parents spend more time criticizing their kids and the way they look than praising them, which can reduce kids' ability to develop good self-esteem.

People also may experience negative comments and hurtful teasing about the way they look from classmates and peers. Sometimes racial and ethnic prejudice is the source of such comments. Although these often come from ignorance, sometimes they can affect someone's body image and self-esteem.


Healthy Self-Esteem

If you have a positive body image, you probably like and accept yourself the way you are. This healthy attitude allows you to explore other aspects of growing up, such as developing good friendships, growing more independent from your parents, and challenging yourself physically and mentally. Developing these parts of yourself can help boost your self-esteem.

A positive, optimistic attitude can help people develop strong self-esteem — for example, saying, "Hey, I'm human" instead of "Wow, I'm such a loser" when you've made a mistake, or not blaming others when things don't go as expected.

Knowing what makes you happy and how to meet your goals can help you feel capable, strong, and in control of your life. A positive attitude and a healthy lifestyle (such as exercising and eating right) are a great combination for building good self-esteem.

Tips for Improving Your Body Image

Some people think they need to change how they look or act to feel good about themselves. But actually all you need to do is change the way you see your body and how you think about yourself.

The first thing to do is recognize that your body is your own, no matter what shape, size, or color it comes in. If you're very worried about your weight or size, check with your doctor to verify that things are OK. But it's no one's business but your own what your body is like — ultimately, you have to be happy with yourself.

Next, identify which aspects of your appearance you can realistically change and which you can't. Everyone (even the most perfect-seeming celeb) has things about themselves that they can't change and need to accept — like their height, for example, or their shoe size.

If there are things about yourself that you want to change and can (such as how fit you are), do this by making goals for yourself. For example, if you want to get fit, make a plan to exercise every day and eat nutritious foods. Then keep track of your progress until you reach your goal. Meeting a challenge you set for yourself is a great way to boost self-esteem!

When you hear negative comments coming from within yourself, tell yourself to stop. Try building your self-esteem by giving yourself three compliments every day. While you're at it, every evening list three things in your day that really gave you pleasure. It can be anything from the way the sun felt on your face, the sound of your favorite band, or the way someone laughed at your jokes. By focusing on the good things you do and the positive aspects of your life, you can change how you feel about yourself.

Where Can I Go if I Need Help?

Sometimes low self-esteem and body image problems are too much to handle alone. A few teens may become depressed, lose interest in activities or friends — and even hurt themselves or resort to alcohol or drug abuse.

If you're feeling this way, it can help to talk to a parent, coach, religious leader, guidance counselor, therapist, or an adult friend. A trusted adult — someone who supports you and doesn't bring you down — can help you put your body image in perspective and give you positive feedback about your body, your skills, and your abilities.

If you can't turn to anyone you know, call a teen crisis hotline (check the yellow pages under social services or search online). The most important thing is to get help if you feel like your body image and self-esteem are affecting your life.

eating disorders

Eating disorders are so common in America that 1 or 2 out of every 100 students will struggle with one.

Eating disorders are more than just going on a diet to lose weight or trying to make sure you exercise every day. They're extremes in eating behavior — the diet that never ends and gradually gets more restrictive, for example. Or the person who can't go out with friends because he or she thinks it's more important to go running to work off a piece of candy.

The most common types of eating disorder are anorexia nervosaand bulimia nervosa (usually called simply "anorexia" and "bulimia"). But other food-related disorders, like binge eating disorders, body image disorders, and food phobias, are showing up more frequently than they used to.

Anorexia

People with anorexia have an extreme fear of weight gain and a distorted view of their body size and shape. As a result, they can't maintain a normal body weight. Some people with anorexia restrict their food intake by dieting, fasting, or excessive exercise. They hardly eat at all — and the small amount of food they do eat becomes an obsession.

Other people with anorexia do something called binge eating and purging, where they eat a lot of food and then try to get rid of the calories by forcing themselves to vomit, using laxatives, or exercising excessively.

Bulimia

Bulimia is similar to anorexia. With bulimia, a person binge eats (eats a lot of food) and then tries to compensate in extreme ways, such as forced vomiting or excessive exercise, to prevent weight gain. Over time, these steps can be dangerous.

To be diagnosed with bulimia, a person must be binging and purging regularly, at least twice a week for a couple of months. Binge eating is different from going to a party and "pigging out" on pizza, then deciding to go to the gym the next day and eat more healthfully. People with bulimia eat a large amount of food (often junk food) at once, usually in secret. The person typically feels powerless to stop the eating and can only stop once he or she is too full to eat any more. Most people with bulimia then purge by vomiting, but may also use laxatives or excessive exercise.

Although anorexia and bulimia are very similar, people with anorexia are usually very thin and underweight but those with bulimia may be a normal weight or even overweight.

Binge Eating Disorder

This eating disorder is similar to anorexia and bulimia because a person binges regularly on food (more than three times a week). But, unlike the other eating disorders, a person with binge eating disorder does not try to "compensate" by purging the food.

Anorexia, bulimia, and binge eating disorder all involve unhealthy eating patterns that begin gradually and build to the point where a person feels unable to control them.


Anorexia and Bulimia: What to Look For

Sometimes a person with anorexia or bulimia starts out just trying to lose some weight or hoping to get in shape. But the urge to eat less or to purge spirals out of control.

T_not_a_guy_thing.gif

People with anorexia or bulimia frequently have an intense fear of being fat or think that they are fat when they are not. A person with anorexia may weigh food before eating it or compulsively count the calories of everything. When it seems "normal" or "cool" to do things like restrict food intake to an unhealthy level, it's a sign that a person has a problem.

So how do you know if a person is struggling with anorexia or bulimia? You can't tell just by looking at someone. A person who loses a lot of weight may have another health condition or may be losing weight through healthy eating and exercise.

Here are some signs that a person may have anorexia or bulimia:

Anorexia

  • becomes very thin, frail, or emaciated
  • obsessed with eating, food, and weight control
  • weighs herself or himself repeatedly
  • counts or portions food carefully
  • only eats certain foods, avoiding foods like dairy, meat, wheat, etc. (of course, lots of people who are allergic to a particular food or are vegetarians avoid certain foods)
  • exercises excessively
  • feels fat
  • withdraws from social activities, especially meals and celebrations involving food
  • may be depressed, lethargic (lacking in energy), and feel cold a lot

Bulimia

  • fears weight gain
  • intensely unhappy with body size, shape, and weight
  • makes excuses to go to the bathroom immediately after meals
  • may only eat diet or low-fat foods (except during binges)
  • regularly buys laxatives, diuretics, or enemas
  • spends most of his or her time working out or trying to work off calories
  • withdraws from social activities, especially meals and celebrations involving food

What Causes Eating Disorders?

No one is really sure what causes eating disorders, although there are many theories about why people develop them. Many people who develop an eating disorder are between 13 and 17 years old. This is a time of emotional and physical changes, academic pressures, and a greater degree of peer pressure. Although there is a sense of greater independence during the teen years, teens might feel that they are not in control of their personal freedom and, sometimes, of their bodies. This can be especially true during puberty.

For girls, even though it's completely normal (and necessary) to gain some additional body fat during puberty, some respond to this change by becoming very fearful of their new weight. They might mistakenly feel compelled to get rid of it any way they can.

A Not So Perfect Picture

When you combine the pressure to be like celeb role models with the fact that during puberty our bodies change, it's not hard to see why some teens develop a negative view of themselves.

Many people with eating disorders also can be depressed or anxious, or have other mental health problems such as obsessive-compulsive disorder (OCD). There is also evidence that eating disorders may run in families. Although part of this may be our in genes, it's also because we learn our values and behaviors from our families.

Sports and Eating Disorders

Athletes and dancers are particularly vulnerable to developing eating disorders around the time of puberty, as they may want to stop or suppress growth (both height and weight).

Coaches, family members, and others may encourage teens in certain sports — such as gymnastics, ice-skating, and ballet — to be as thin as possible. Some athletes and runners are also encouraged to weigh less or shed body fat at a time when they are biologically destined to gain it.


Effects of Eating Disorders

Eating disorders are serious medical illnesses. They often go along with other problems such as stress, anxiety, depression, and substance use. People with eating disorders also can have serious physical health problems, such as heart conditions or kidney failure. People who weigh at least 15% less than the normal weight for their height may not have enough body fat to keep their organs and other body parts healthy. In severe cases, eating disorders can lead to severe malnutrition and even death.

With anorexia, the body goes into starvation mode, and the lack of nutrition can affect the body in many ways:

  • a drop in blood pressure, pulse, and breathing rate
  • hair loss and fingernail breakage
  • loss of periods
  • lanugo hair — a soft hair that can grow all over the skin
  • lightheadedness and inability to concentrate
  • anemia
  • swollen joints
  • brittle bones

With bulimia, constant vomiting and lack of nutrients can cause these problems:

  • constant stomach pain
  • damage to a person's stomach and kidneys
  • tooth decay (from exposure to stomach acids)
  • "chipmunk cheeks," when the salivary glands permanently expand from throwing up so often
  • loss of periods
  • loss of the mineral potassium (this can contribute to heart problems and even death)

A person with binge eating disorder who gains a lot of weight is at risk of developing diabetes, heart disease, and some of the other diseases associated with being overweight.

The emotional pain of an eating disorder can take its toll, too. When a person becomes obsessed with weight, it's hard to concentrate on much else. Many people with eating disorders become withdrawn and less social. People with eating disorders might not join in on snacks and meals with their friends or families, and they often don't want to break from their intense exercise routine to have fun.

People with eating disorders often spend a lot of mental energy on planning what they eat, how to avoid food, or their next binge, spend a lot of their money on food, hide in the bathroom for a long time after meals, or make excuses for going on long walks (alone) after a meal.


Treatment for Eating Disorders

Fortunately, people with eating disorders can get well and gradually learn to eat normally again. Eating disorders involve both the mind and body. So medical doctors, mental health professionals, and dietitians will often be involved in a person's treatment and recovery.

Don’t Wait to Get Help

Therapy or counseling is a critical part of treating eating disorders — in many cases, family therapy is one of the keys to eating healthily again. Parents and other family members are important in helping a person see that his or her normal body shape is perfectly fine and that being excessively thin can be dangerous.

If you want to talk to someone about eating disorders and you don't feel as though you can approach a parent, try talking to a teacher, a neighbor, your doctor, or another trusted adult. Remember that eating disorders are very common among teens. Treatment options depend on each person and their families, but many options are available to help you overcome an eating disorder. Therapy can help you feel in charge again and learn to like your body, just as it is.