Hermann Hesse - Siddharta

On, Siddharta pa sebe ni bil vesel, ni bil zadovoljen s sabo. Na sprehodih po stezah cvetočega gaja figovcev, med sedenjem v modrikasti senci v gaju opazovanja, med umivanjem ob vsakodnevni spravni kopeli, med daritvijo v globoki senci mangovcev, v popolnosti obvladanih kretenj, od vseh ljubljen, vsem v veselje, vendarle ni nosil veselja v srcu. Sanje in nemirne misli so se mu natekale iz vode v reki, iskrile so se mu iz zvezdnate noči, se zlivale vanj z žarki sonca; sanjarjenje in dušni nemir sta se dimila iz daritev, zahlajala sta iz stihov Rigvede, mezela iz naukov starih brahmanov.

Toda kje je, kje biva jaz, tisto najgloblje, tisto dokončno? To ni niti meso niti kost, niti mišljenje niti zavest, so učili najmodrejši. Kje, kje tedaj biva? Pronikniti tja, do lastnega jaza, do sebe, k Atmanu - ali je še kakšna pot, ki bi jo bilo bolj vredno iskati? Oh, in prav te poti ni kazal nihče, nihče ni vedel zanjo, ne oče, ne učitelji, ne modrijani, niti svete obredne pesmi ne! Vse so vedeli, brahmani in njihovi sveti spisi, vse so vedeli in z vsem so se pečali in več kakor z vsem, s stvarjenjem sveta, z nastankom govora, hrane, vdiha, izdiha, s pravili mišljenja, z dejanji bogov - neizmerno veliko so vedeli - vendar, ali je bilo vredno vse to vedeti, ko človek ni vedel edinega celovitega , najpomembnejšega, poglavitnega?

Vasudevov smehljaj je še topleje vzcvetel:''O da, tudi on je poklican, tudi on pripada večnemu življenju. Vendar, ali veva, ti ali jaz, k čemu je poklican, na kakšno pot., h kakšnim dejanjem, v kakšno trpljenje? Ne bo majhno njegovo trpljenje, ošabno in trdo je njegovo srce, veliko morajo trpeti takšni, veliko se motiti, veliko krivičnega storiti, si naprtiti veliko grehov.''

''Vedel sem to, ne prisiljuješ ga, ne tepeš ga, ne ukazuješ mu, ker veš, da je mehkoba močnejša od trdote, voda močnejša od skale, ljubezen močnejša od nasilja. Zelo dobro, pohvalim te. Vendar, ali se ne motiš, ko meniš, da to ni prisila, da ni kaznovanje? Mar ga ne vežeš v spone s svojo ljubeznijo?''

Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati. Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj. Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje. Kahlil Gibran

Nekoč, ko ga je dečkov obraz zelo spominjal na Kamalo, se je Siddharta iznenada spomnil besed, ki mu jih je nekoč rekla Kamala, pred časi, v dnevih mladosti. ''Ti ne znaš ljubiti,'' mu je rekla in on ji je pritrdil in je sebe primerjal z zvezdo, ljudi otroke pa z odpadlim listjem, in vendar je bila v njenih besedah tudi sled očitka. V resnici se nikoli ni mogel čisto izgubiti ob drugem človeku in se mu predati, pozabiti samega sebe, počenjati norosti ljubezni zavoljo nekoga drugega; nikoli ni zmogel tega, in to je bila, kakor se mu je zdelo takrat, največja razlika, ki ga je ločevala od ljudi otrok. Zdaj pa, odkar je bil tukaj njegov sin, zdaj je tudi on, Siddharta, postal čisto človek otrok, ki trpi zavoljo nekega človeka, izgubljen v ljubezni; ki ga je obnorila ljubezen. Zdaj čuti tudi on, pozno, enkrat v življenju to najmočnejšo in čudno strast, trpi za njo, trpi pomilovanja vredno, vseeno pa ga to osrečuje, ga je prenovilo, v nečem obogatilo.

Tina Turner - I'm Ready

www.youtube.com

Tina Turner - I'm Ready

Seveda je opazil, da je ta ljubezen, ta slepa ljubezen do sina, strast, nekaj zelo človeškega, da je to sansara, kalen vrelec, temna voda. Kljub temu, tako je hkrati čutil, ta ni brez vrednosti, je potrebna, prihaja iz njegovega lastnega bistva. Tudi ta sla je morala biti potešena, izkusiti je bilo treba tudi te bolečine, prebiti tudi te norosti.

Ali ni moral sam pričakovati enake usode? Ali ni njega čakala ista usoda? Ali ni to komedija, čudna in neumna stvar, to ponavljanje, to kolobarjenje usode?
Reka se je smejala. Da, tako je, vse se vrača, česar nisi dotrpel in razrešil do konca, vselej znova trpiš enako trpljenje.

Justin Timberlake - What Goes Around Comes Around [normal version]