Vse bo v redu, James.
Samo vztrajaj.
Slišim, kako mami joka.
Moram iti.
Če kaj potrebuješ, naju pokliči.
Adijo.
Rada te imava.
Odložim telefon in strmim v tla in mislim na mater in očeta v hotelski sobi v Chicagu in se sprašujem, zakaj me imata še vedno rada in zakaj ju jaz ne morem imeti rad in kako sta lahko dva normalna, stabilna človeka ustvarila nekaj takega, kot sem jaz, in trpela nekaj takega kot sem jaz. Strmim v tla in se sprašujem. Kako sta me trpela.
Hrana je dobra, in ko pojem juho, hočem še. Moje telo hrepeni in hoče in zahteva, in čeprav ne more dobiti tistega, kar običajno dobi, potrebuje nekaj. Vzamem še eno skodelico juhe in še eno in še eno. Vse pojem in hočem še. Vedno je bilo tako, hočem še in še in še in še.
.....
Grem do ogledala. Hočem se videti. Hočem se pogledati v bledo zelene oči in videti ne fizičnega sebe, marveč sebe, ki živi pod njim. Pogledam svoje ustnice. So rahlo otečene, ampak skoraj normalne. Pogledam šive in luknjo. Luknja se počasi celi, šivi opravljajo svojo nalogo. Pogledam svoj nos. Snamem obliž in ga vržem v koš za smeti. Nos je raven, čeprav je na korenu nova izboklina. Pogledam področje pod očmi. Črnina počasi izginja in postaja rumena, oteklina je skoraj izginila. Dvignem pogled. Hočem se pogledati v bledo zelene oči. Hočem videti ne fizičnega sebe, marveč sebe, ki živi pod njim. Pomaknem se bliže. Bliže. Hočem se pogledati v bledo zelene oči. Hočem videti sebe, ki živi spodaj. Bliže, bliže. Ne morem. Niti slučajno.
Obrnem se stran in grem do prhe in stopim pod prho in udari me vročina. Opeče me in moja koža postane rdeča in boli, ampak ne odmaknem se. Zaslužim si to bolečino, ker nisem bil dovolj pogumen, da bi se pogledal. Zaslužim si to bolečino in bom ostal in jo prenesel, ker nisem dovolj pogumen, da bi si pogledal v oči.
.....
Bolj kot vse drugo je vse, kar sem si kdaj želel, to, da bi začutil, da nisem sam. Mnogokrat sem poskusil, poskusil ubiti svojo osamljenost, z dekletom ali žensko in nikoli ni bilo prav. Bila sva skupaj in blizu drug drugemu, ampak ne glede na to, kako blizu sva si bila, sem se vedno počutil samega. Čutile so to osamljenost in zaradi tega so hotele še bliže. Ko so poskusile, sem ušel ali pa naredil nekaj, kar je uničilo najina čustva. Tečem hitro, kadar hočem teči hitro, in vedno sem bil dober v uničevanju. Niti ena od njih noče govoriti z mano.
...................
Mislim nanjo. Mislim nanjo, čeprav nočem misliti nanjo. Mislim nanjo, ker je ne morem pozabiti, ker se še vedno oziram nazaj k njej. Ona je edina. Ne morem pozabiti, kar je nekoč bilo in nikoli več ne bo. Ne morem sprejeti dejstva, da je ni več več več, ne morm sprejeti dejstva, da sem jo jaz odgnal. Bil sem z njo, ljubil sem jo. Odgnal sem jo. Mislim nanjo, čeprav nočem misliti nanjo.
http://www.youtube.com/watch?v=U5PYXxQkdvY&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=znvqF7DDrzM
http://www.youtube.com/watch?v=xIXRNliPnPo
http://www.youtube.com/watch?v=iWsVg-zvsoU
http://www.youtube.com/watch?v=9Z0zgivTMnU
.........
Čeprav ni bil v luknji ali v getu ali v drogeraški beznici in čeprav je še vedno imel službo in družino in življenje, je izgubil najpomembnejšo stvar, ki jo človek lahko izgubi, svoje dostojanstvo. Nekaj malega vem o izgubi dostojanstva. Vem, da ko človeku vzameš dostojanstvo, narediš luknjo, globoko črno luknjo, polno obupa, ponižanja in sovraštva do sebe, polno praznine, sramu in sramote, polno izgube in osamitve in pekla. Je globoka, temna, grozna kurčeva luknja, in v tej luknji ljudje, kot sem jaz, živijo svoje bedno, zavoženo, nečloveško življenje brez dostojanstva in kjer umrejo, sami, nesrečni, uničeni in pozabljeni.
..........................
Neham brati in vse preletim še enkrat. Od ena do štiri, znova in znova. Besede in pomen in kontekst so preprosti, tako preprosti in osnovni, tako osnovni in resnični in to je edino, kar je pomembno, resnični. Govorijo mi, smiselni so, odmevajo v meni, me umirijo blažijo pomirijo sprostijo utešijo. Zveni resnično in to je edino, kar je pomembno, resnica. Čeprav nisem strokovnjak za to ali karkoli, povezanega s tem, ali sploh karkoli, razen za biti zguba, mislim, da razumem, kaj mi ta knjiga ta čudna krasna razsvetljena mala knjiga pravi. Živi in pusti živeti, ne obsojaj, jemlji življenje, kakor pride, in se sooči z njim, vse se bo uredilo. Zaprem knjigo in pustim, da me zvoki klarineta nesejo in nesejo nesejo nesejo. Nizko so in počasni in mehki in dolgi in lahki, kakršne so tudi misli v moji glavi. Nesejo me nesejo nesejo.
Živi in pusti živeti.
Ne obsojaj.
Jemlji ga, kakor pride.
Sooči se z njim.
Vse se bo uredilo.
................
Odtegne se in ustnice se odtegnejo. Brez besed greva skozi goščavo z roko v roki. Pri gostem robu blizu steze se ustavi in me usmeri naprej in najini roki počasi zdrsita narazen, dokler se ne dotikata samo dva prsta, eden, nočeta se ločiti ali biti narazen. Ustavim se. S prstom, s konico prsta, se dotaknem konice njenega prsta. Strmiva drug v drugega. Njen nasmeh še ni odšel in tudi moj ne bo. Tam bo, ko se ne bom smehljal, bo še vedno tam. Nasmeh in poljub in konici dveh prstov. Ki se dotikata.
..............
Glasba je preprosta, prihaja iz enega človeka in njegovih pljuč in kosa kovine z luknjicami in izpod njegovih prstov, ki se premikajo čez luknjice. Je samo zvok, nizek, potem višji, počasen, potem hitrejši, spet počasen in nizek, ponovljen drugače. Ni besedila in ni petja, ampak glasba ima glas. Glas je star in globok, kot ogorek sladke cigare ali čevelj z luknjo. Je glas, ki je živel in živi, z žalostjo in sramoto, ekstazo in blaženostjo, radostjo in bolečino, odrešitvijo in prekletstvom. Je glas z ljubeznijo in brez ljubezni. Glas mi je všeč, in čeprav ne morem govoriti z njim, mi je všeč način, kako govori meni. Pravi, da je vse isto, mladenič. Vzemi in pozabi.
...........................
Ne bom se več boril z Bogom. Ne bom se več boril z ničemer višjim. Boj je priznanje obstoja. Ni se mi več treba boriti ali priznati tega, za kar vem, da ne obstaja. Boriti se moram drugje, in boril se bom, ampak ne s slepo vero lažne spreobrnitve v vero, v kateri ne obstaja Bog ali nekaj višjega, nikoli ni in nikoli ne bo. Boril se bom sam s sabo, s svojim srcem, s svojo voljo, s sabo, s svojo pesmijo, boril se bom s sabo. Mogoče bom zmagal, mogoče bom izgubil. Izid sploh ni pomemben. Pomembno je, kako bom to izvedel. Boga ni in tudi višje sile ni. Boril se bom s sabo. Sam. Boril se bom s sabo.
......................
Odpre vrata in odideva iz njene pisarne in se odpraviva skozi hodnike. Svetli so in jezijo me, z vsakim korakom postajam bolj in bolj jezen. Nočem videti svojih staršev. Nočem biti v isti sobi z njima. Nočem govoriti z njima, nočem, da onadva govorita z mano. Tako sem vedno čutil. Moja starša sta. Nočem ju v svoji bližini.
.................
Sedim in ju gledam. V meni je bes in in narašča na vrhuncu je. Ne razumem, zakaj se to dogaja, ampak vedno, ko sem blizu njiju, se to zgodi. Poskušata me imeti rada, jaz pa ju prizadenem. Poskušata biti ljubezniva in razumna, jaz pa nisem ljubezniv in razumen. Poskušata mi pomagati, jaz pa jima to zamerim. Ne razumem, zakaj. Moja starša sta. Trudita se po svojih najboljših močeh. Tako je vedno bilo z mano. Daj mi nekaj dobrega in jaz bom to uničil. Ljubi me in jaz te bom uničil. Vedno sem mislil, da si v življenju ne zasluži ničesar. Nikoli nisem čutil, da sem vreden tistega okuženega prostora, ki ga zasedam. Ta občutek je prevladoval v vsem, kar sem kdaj počel in videl ali s čimer sem imel opravka, in zastrupil je vsako razmerje z vsemi ljudmi, ki ki sem jih kdaj poznal. Ne razumem tega. Ne razumem, zakaj je tu. Sovražim ga, tako kot sovražim sebe, in iz bogvekaterega razloga je prisotnost mojih staršev ta občutek vedno še poslabšala. Samo poskušala sta me imeti rada, ampak vedo sta zadeve samo poslabšala.
.............................
Ni komentarjev:
Objavite komentar