četrtek, 22. april 2010

Joie de vivre - Varja Kališnik

Joie de vivre

Ko je otrok še v plenicah, že proučuje starše in se ravna po tem, kaj je staršem všeč in kaj ni, deluje tako, kot odobravajo, sprejemajo, in se izogiba temu, česar ne marajo, sodijo. Saj le tako dobi njihovo ljubezen, je sprejet in pohvaljen. Drugače je obsojen, grajan, kritiziran.

Kako se počutite, ko vas kritizirajo, ko vas grajajo, sodijo?

Grozno kajne? Kako, menite, se počuti otrok? Še huje, zato že v rosni mladosti postane politik. V sebi občuti čustveno bolečino (upor, strah, žalost, jezo), to zatre, kajti že zgodaj je spoznal, da ne sme izraziti bolečine, saj bo kritiziran, zato si nadene masko in na zunaj pokaže to, kar starši sprejmejo. Ko majhen otrok pristopi k staršem in jim zaupa, da ga je strah, starši rečejo, da je prav, da ga je strah, ali pa, da strahu ni, je le prazna luknja, obkrožena z ničem. Starši svoj vzorec ravnanja s strahom prenesejo na otroka in otrok to posvoji, saj nima druge izbire na voljo. Ni mu všeč, išče, toda pri kom naj najde rešitev? Naj gre k svojemu prijateljčku in naj ga prosi, za pomoč? Absurdno, saj to še odrasli ne naredijo. Če otrok pokaže jezo, ga takoj zatrejo in obsodijo, češ da je zloben in neprimeren. Kaj naj potem malček naredi? Edino, kar lahko, je, da jezo požre. Ko pokaže žalost, mu to dovolijo in potem še rečejo »o, ubožček ti«, razen če spoznajo, da se otrok žalosti zaradi njih. Potem je seveda spet obsojen.

Zato postane diplomat. Občuti čustveno bolečino, jo zatre, iz rokava potegne masko, si jo nadene in ta maska pomeni ravnanje in vedenje, ki ga starši lahko sprejmejo. Živeti tako, da v sebi čutiš nekaj, a to zatreš in ne izraziš, nato pa ravnaš tako, da si sprejet, je kaotično, v človeku se tako dogaja kaos. Zato izključimo zaznavo notranjega in ne čutimo samih sebe. Ljudje tako postanejo prazni. Pred drugimi igrajo igro, ki bo sprejeta, vendar to ni njihovo življenje, toda če želijo preživeti, jo morajo igrati. Vsak človek proučuje drugega človeka. Kar spomnite se, ko spoznate novega človeka, ga opazujete in zaznavate, kaj človek sprejema in česa ne. Potem se v skladu s potrebami tistega človeka vedete. Postanete igralec, igrate po scenariju, ki ni vaš, igrate igro nekoga drugega. Kot nemočna marioneta v rokah močnega življenja. Zato se človek danes ne pozna, na nič ne more vplivati, vse se mu dogaja samo po sebi in ničesar ne razume. Zato ker ni v stiku s seboj, temveč z okolico. Je odklopljen, ne zaveda se tega, kar se mu dogaja v notranjosti.

Ljudje uporabljajo več načinov izklopa. Najbolj običajen je, da nenehno razmišljajo, medtem ko počnejo nekaj čisto drugega: počivajo doma na kavču, a niso sproščeni, temveč napeti, ker se v glavi prepirajo s sodelavko. V mislih so v dogodku, ki je že zdavnaj mimo, ali pa v prihodnosti, ki se nikoli ne bo zgodila. Ne zaznavajo tega, kar se jim ravnokar dogaja. Kolikokrat ste vozili avtomatično, ne da bi se zavedali prevoženega? Vendar vedno ni bilo tako, ko ste se učili voziti, je bilo vse živo, bili ste pozorni, čutili ste nevarnost, ki je na vas prežala, bili ste živi in navzoči. Zdaj pa ste samo še robot. Robot, ki krmili avto, ne da bi se tega zavedal, in se vase obrne šele, če ga na cesti nekaj preseneti. Taka avtomatika, takšen izklop je smrt. Človek je mrtev pri živem telesu. Človek sanja, spi in ne živi. V njem ni življenja. Nekaj malega občuti samo, ko se mu zgodi kaj prijetnega, ko doseže neki cilj, ko se vzvišeno postavi nad druge, ko pokadi cigareto, spije kozarček vina in se omami s kakšno drugo vrsto opijata. Ko seksa vsepovprek, ko se baše s hrano, ko si nenehno nekaj kupuje, ker le v tem zazna kanček vznemirjenja in potešitev prazne luknje. Ne razumite me narobe. Vse, kar sem naštela, je v redu, z ničimer ni nič narobe, razen če vse to potrebujete zato, da ste srečni, če brez tega ne morete živeti. Potem ste odvisni.

Potem je tu domišljija. Ko se recimo ona loti pomivanja posode in to opravilo neznansko sovraži, v svoji glavi leži na ležalniku v Karibih, v tangicah s popolno postavo in prečudovitim mačem, ki je nor nanjo. Domišljija je čudovito orodje ustvarjanja nove realnosti in ne pogube. Vse je najprej nastalo v domišljiji. Avto, hiša, tudi moj računalnik. Toda ti ljudje, ki so vse to ustvarili najprej v svoji glavi, so svojo domišljijo uresničili, realizirali. Če pa se po domišljiji sprehajaš samo zato, da realnosti ubežiš, ne ustvarjaš in ne živiš, ampak sanjariš. Tvoje telo nekaj počne, v glavi pa tavaš po vesolju. To je enako kakor mamilo in to tudi je. Takšno najcenejše vrste, ki pa ima enake stranske učinke. Z njim se ubiješ. Tudi zato, ker okolica težko živi z nekom, ki je izklopljen, prazen, ki je kot votla lutka s plastičnim nasmehom. Zato težko živi. Je, kot da bi živeli s kipom, in potem okolica začne provocirati takšnega človeka, samo da bi prišel v sebe, da bi ga začutila. Provocira žal na boleč način, ker ne zna drugače mrtveca priklicati nazaj v življenje. In potem se vse tako zgosti, da se prej ali slej zgodijo hude stvari, tragedije, in potem se tak človek vrne v sebe in končno nekaj čuti. Čuti moro, kaos in umira na obroke in spet ne razume. Meni, da je okolica grozna in življenje kruto. Ne vidi pa, da mu je tako, žal, na boleč način bila dana priložnost, da se vrne vase in spet čuti, da živi polno, popolno in z zavedanjem.

Življenje je krhko. Življenje ni logično in racionalno, temveč nerazumljivo in mistično. Ta trenutek si v redu in v naslednjem izveš, da se ti je zgodila tragedija. V delčku sekunde izgubiš vse. Življenje ni varno, predvidljivo ali gotovo. Če ga tako živite, ste mrtvi. Vsi smo ves čas v nevarnosti, in v trenutku, ko je nevarnost blizu in velika, se vrnemo vase in postanemo živi. Takrat se zavemo, da morda ne bo obstajal jutri. Časi tragedij nam ponujajo mnoga spoznanja. Ne prinesejo nič novega na svet, samo preprosto se zavemo, v kakšnem svetu živimo in kaj si počnemo. Zbudijo nas.

Nesmiselno pa je biti zaskrbljen, če boste, boste izgubili ta trenutek in še naslednjega in življenje bo spolzelo mimo vas, ne da bi ga živeli.

Skrivnost je: živi popolno in z zavedanjem, kot da imaš pred sabo le še eno uro. Začutite in izkusite vse, kar ste si želeli, a ste prelagali na jutri, ki nikoli ni prišel.

To bo edino zavetje, edina varnost. In edino temu lahko rečemo življenje

Ni komentarjev:

Objava komentarja