sreda, 24. marec 2010

Milivojević: Ljubezen je stvar odločitve



"Ljubezen je strast, ki muči telo in duha ter nas pripelje v številne slepe ulice, tragedije; redkeje pa razsvetli življenje in odpre srce." (Bronislaw Malinowski, 1884-1942, poljski etnolog in socialni antropolog)

Ker se v spodnjem tekstu poglabljamo v pojav ljubezni (in zaljubljenosti), bi rad opomnil, da niti zaljubljenost sama po sebi ni nujno slaba, čeprav je strokovno sociopsihološko in zgodovinsko gledano več kot očitno, da gre za družbeni konstrukt. V stroki socialnega dela in v jeziku kibernetike drugega (in višjih) reda govorimo o tako imenovanihenergizatorjih - impulzih človeka, da mora nekaj realizirati. Tako je lahko zaljubljenost nenazadnje priložnost, da nekaj spremenim. Zaljubljenost je zelo močan potencialni energizator, na katerega je dobro računati. Za več umevanja ljubezni, zaljubljenosti, pojava romantične ljubezni pa priporočam: Giddens - Preobrazba intimnosti. Vseeno pa menim, da je za Dnevnikov objektiv dr. Milivojević odlično strnil strokovna dognanja o pojavu ljubezni (in upošteval Giddensa).


dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt
LJUBEZEN JE STVAR ODLOČITVE IN VOLJE
Zapiski iz vira: Ranka Ivelja (30. 01. 2010), Čustveno zreli ljudje se ne zaljubljajo. Dnevnikov objektiv: http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042333960
  • Ljubezen je vse tisto, kar ljudje verjamejo, da je.
  • Kdor se bo oklepal mistificiranih predstav o ljubezni, bo zelo verjetno zaradi njih trpel.
  • Izzivalni pogledi na ljubezen in vzroke za ljubezenske brodolome marsikoga iritirajo, toda »zdravilo mora biti včasih tudi grenko«.
  • V naši domnevno racionalistični civilizaciji predvsem idealiziramo in mitologiziramo ljubezen in si z napačnimi predstavami o njej uničujemo življenja.
  • Potrebno je razlikovati stvarnost od predstav o stvarnosti. Eno je ljubezen, drugo je, kaj si mislimo o njej.
  • V postmoderni dobi je vse normalno.
  • Ljudje zaradi svojih predstav o ljubezni trpijo.
  • Z določenimi predstavami o ljubezni je nekaj narobe.
  • Strokovnjaki lahko ljudem pomagajo le tako, da jim pomagajo spremeniti tiste predstave o ljubezni, ki jim zmanjšujejo verjetnost, da bi vzpostavili zadovoljiv ljubezenski odnos.
  • Mit o androginu – uničujoči mit.
  • Ljubezen je univerzalni pojav. Toda ne tista ljubezen, ki jo imamo v mislih na Zahodu, ko rečemo ljubezen. Na Zahodu ljubezen izenačujemo z zaljubljenostjo. Za Zahodnjaka je ljubezen predvsem stapljanje, hrepenenje, strast in način, da transcendiramo svoj jaz. Zaljubljenost je družbeni konstrukt (na Vzhodu ne poznajo mitov o strastni ljubezni).
  • Ljubezen označuje odnos ljudi v zvezi.
  • Moda zaljubljenosti je stara zgolj 150 let. Začela se je v visokih aristokratskih krogih, v zadnjih desetletjih pa se je razširila med ljudstvo, v času množičnih medijev in popularne kulture.
  • Ko družba ni eksistencialno ogrožena, postane posameznik pomemben samemu sebi in drugi lahko postanejo vir njegovega užitka.
  • V drugega se zaljubimo, ko in ker ta oseba v nas izzove zelo prijetna in intenzivna čustva. Osnova zaljubljenosti je psihološki proces (nezavedna projekcija in idealizacija objekta). Zaljubljenost ne more trajati dolgo. Ko gre za zaljubljenost, so drugi zgolj droga.
  • Ne seksualna privlačnost ne zaljubljenost ne moreta biti temelj dolgotrajne zveze.
  • Sodobni odnosi med spoloma so nestabilni zato, ker slonijo na iskanju užitka, na prikritih oblikah narcisoidnosti (seksualna privlačnost in zaljubljenost).
  • Ljubezen je posledica emocionalne povezanosti z drugo osebo (ona/on nam postane emocionalno pomembna/pomemben, zato želimo biti skupaj z njo/njim). Vsa druga pričakovanja so navlaka – posledica romantizma, mitiziranja, industrije, telenovel…
  • Ko gre za ljubezen v naši družbi, izgine meja med filozofijo in poezijo – v škodo filozofije.
  • Ljudje nočejo slišati, da so si za svoje neuspehe v ljubezni krivi sami, zaradi svojih napačnih predstav, ki so si jih pridobili skozi leta literarne, filmske in medijske vzgoje.
  • »Danes žal že vsaka služabnica ve bolje od mene, kaj je ljubezen« (Stendhal).
  • Knjige o ljubezni ljudi iritirajo.
  • Ljubezen je stvar odločitve!
  • Ljubezen je predvsem odnos in ni le čustvo. Strokovnjaki zato pomagajo ljudem preusmeriti pozornost od čustev na odnos.
  • Ni mogoče najti partnerja, ki bo vedno najboljši: vedno bo v bližini kdo, ki bo lepši, zanimivejši, pametnejši, bogatejši, bolj seksi.
  • Emocije niso vse. Vsak odnos se treba skrbno varovati – z voljo za ljubezen.
  • Živimo v serijski monogamiji.
  • Ker ne razlikujejo med seboj in svojo željo, partnerjevo zavrnitev izpolnitve želja doživljajo kot zavrnitev sebe. Zato se počutijo ranjene in neljubljene. Tako se pred razhodom včasih znajdejo ljudje, ki se v resnici ljubijo.
  • Mogoče je tudi ljubiti npr. dva človeka naenkrat. Toda živimo v monogamni družbi, v kateri vlada moralni imperativ (nujnost, zapoved), da je treba živeti le z eno osebo. Če se pojavi več ljudi, se življenje zaplete.
  • Ljubezen je odločitev in za ljubezen je potrebna volja.
  • Mit o srečnem otroku (zadnjih 60 let) in šele v ozadju naloga staršev, da otroka pripravijo na samostojno življenje v družbi, ki ni mogoča brez konfliktov in frustracij. Tem »srečnim otrokom« se ni bilo treba soočiti s frustracijo ob neizpolnitvi želja. Zdaj pa svoja pričakovanja projicirajo na partnerja. Ta bi moral biti njihov izvor sreče.
  • Evropski način življenja je zašel v krizo, iz katere za zdaj ni videti izhoda. Z vidika reprodukcije to zagotovo ni dobro.
  • Srečni so ljudje, ki lahko uresničujejo svoje cilje. Ti cilji so lahko zelo visoki – zato so lahko nezadovoljni in nesrečni tudi zelo uspešni ljudje. In obratno.
  • Okoli 2/3 psihopatoloških motenj pri mlajših odraslih je posledica ljubezenskega stresa.
  • Mladi in mladi odrasli trpijo predvsem zaradi ljubezni.
  • Ko nekomu rečeš »rad te imam«, mu v bistvu sporočaš, da je zate emocionalno pomemben in kot človeško bitje vreden.
  • Vsakdo od nas nosi v sebi moškost in ženskost. To so človeški potenciali. Toda ko nekdo sebe uresniči kot notranjega moškega in kot notranjo žensko, ne potrebuje več drugega.
  • Starši v imenu kulture izvajajo določeno obliko psihičnega nasilja nad svojimi otroki in jih tako oblikujejo v spolne vloge. vloge teh dečkov in deklic so komplementarne. Če kdo razvije vse dele svoje osebnosti, ne potrebuje drugega (androgini značaj).
  • Ljubezen je tako cenjena šele zadnjih 150 let (čeprav je mitologizacija ljubezni že srednjeveška Tristan in Izolda – a takrat je knjige bralo zelo malo ljudi). Revolucijo so sprožili šele filmi, televizija in množični mediji. Pod njihovim vplivom smo pričeli verjeti, da je osnova zakona ljubezen (ljubezen kot zaljubljenost!). Ker pa zaljubljenost ni trajna, ne more biti trajen niti tako utemeljeni zakon.
  • Mitologija (npr. mitologizacija ljubezni) je v funkciji organizatorja kulture.
  • Včasih potrebuješ tudi 30 let, da se znebiš vseh zablod, ki si jih pobral na ulici med 12. in 16. letom.

Eno prvih knjig o ljubezni je napisal francoski romanopisec Stendhal (1783-1842): francoski pisatelj in kritik; predhodnik realizma; napisal psihološko poglobljena romana (Rdeče in črno, Parmska kartuzija); pisal tudi eseje o ljubezni.

Androgin je 1) rastlina z moškimi in ženskimi cvetovi; 2) hermafrodit – bitje, ki ima moške in ženske spolne organe. V grški mitologiji je bil Hermafrodit lep mladenič, sin Hermesa (grški bog trgovcev, popotnikov in tatov ter božji poslanec, sin Zevsa in Maje) in Afrodite (grška boginja lepote, ljubezni in plodnosti, rojena iz morske pene). Vanj se je zaljubila nimfa Salmakida in bila na prošnjo bogovom z njim spojena v eno (dvospolno) telo. Hermfroditizem imenujemo tudi dvospolnost. Gre za hkraten pojav moških in ženskih primarnih ter sekundarnih spolnih znakov pri enem organizmu. Pri nekaterih rastlinah in živalih je to normalen pojav (zakaj torej ne bi bil tudi pri človeku?!). Prvobitni Adam, ki ni bil moški, je tako postal Adam in Eva (Eno rodi dva, prav Tao). Androgin je pogosto predstavljen kot dvojno bitje z atributi obeh spolov, ki so še združeni in ki se nameravajo ločiti. Vsako božanstvo je dvospolno – zaradi česar za spočenjanje ne potrebujejo partnerja. Najnovejši nauki biologije pravijo, da človeško bitje ob rojstvu ni nikdar popolnoma polarizirano. Vsako človeško bitje je v svojem telesu hkrati moško in žensko in takšno je tudi na svojem duhovnem začetku. Kitajski feniks, simbol obnove, je hermafrodit. Platon v Gostiji govori o mitu androgina: »… tedaj je bil androgin ločen spol, ki je bil tako po obliki kot po imenu sestavljen iz obeh, moškega in ženskega hkrati.« Androginija je vsepovsod predstavljena kot začetno stanje, ki ga je treba znova osvojiti. Neko izročilo pravi, da sta moški in ženska v prvotni obliki imela eno telo z dvema obrazoma. Bog ju je ločil tako, da je vsakemu od njiju dal hrbet. Od tistega trenutka sta pričela ločeno obstajati. Trditi v skladu z mitom Geneze, da je Eva nastala iz Adamovega rebra, pomeni, da je vsak človek na začetku nerazlikovan. Postati eno je cilj človeškega življenja. Mitološko gledano so nekoč bili ljudje androgini, moški-ženska v eni osebi, popolna bitja, ki so se tudi počutila popolno. Zato so hoteli postati bogovi. Bogovom to seveda ni bilo všeč, saj so androgini dotlej zanje pripravljali božansko hrano ambrozijo (hrana nesmrtnosti; balzam, ki zdravi vsako rano). Problem so rešili tako, da so androgine prepolovili. Tako naj bi nastali prve ženske in moški. A ker so se še dobro spominjali blaženosti stanja, ko so bili oboji stopljeni v eno, so se odtlej morali iskati po svetu. Bogovi so sili, ki jih je vlekla skupaj, rekli ljubezen.

Narcis je v grški mitologiji lepi mladenič, ki je zavrnil ljubezen nimfe Eho (zaljubila se je v Narcisa in se zaradi neuslišane ljubezni spremenila v odmev). Za kazen se je zaljubil v svojo podobo. Ko se je ogledoval v vodi, se je spremenil v narciso (samorasla in vrtna okrasna čebulnica). Ta cvetlica spominja tudi – vendar na nižji stopnji simbolizacije – na Narcisov padec v vodo, v kateri se je samovšečno ogledoval. Zaradi tega je v moralnih razlagah postala emblem ničevosti, zagledanosti vase, sebičnosti, zaljubljenosti vase in samozadovoljstva. Za zanimivost – za arabske pesnike je narcisa z ravnim steblom simbol pokončnega človeka, zvestega služabnika, pobožnega človeka, ki se hoče podrediti edinole Bogu.

Ni komentarjev:

Objava komentarja