Vloga matere in očeta pri vzgoji otroka

Vlogi obeh staršev pri vzgoji otroka se dopolnjujeta. To je pomembno tudi za zdrav razvoj otrokove spolne identitete in prevzemanje ustrezne spolne vloge.

Prvi odnos se splete med materjo in otrokom

Mati v otrokovem najzgodnejšem obdobju zadovoljuje vse njegove eksistencialne in čustvene potrebe (ga hrani, neguje, ljubkuje). Otrok je popolnoma odvisen od nje in jo sprva razume kot del sebe. Razmerje med otrokom in materjo je izredno pomembno, saj je osnova kasnejšega otrokovega zaupanja v svet. Občutki varnosti in ljubljenosti iz tega obdobja, ki v otroku vzbujajo občutek lastne vrednosti, so temelj za njegovo sposobnost doživljanja in izražanja čustev.

Materina in očetova vloga se morata dopolnjevati. To je pomembno tudi za zdrav razvoj otrokove spolne identitete in prevzemanje ustrezne spolne vloge.

Z razvojem zaznavnih, gibalnih in umskih spretnosti se otrokov svet začne širiti. Spozna, da mati ni del njega samega. Stopiti mora v svet, pri čemer bo lahko samostojnost dosegel le tako, da se bo ločil od materine varnosti. Mati in otrok morata postopoma zapustiti simbiozo. Mati mora graditi odnos s partnerjem, otrok pa z vrstniki. K varnejšemu trganju vezi odvisnosti od matere pripomore dober in spodbuden odnos otroka z očetom.

Spomini staršev na otroštvo vplivajo na način odzivanja na svoje otroke

Dober oče je lahko le tisti, ki je v otroštvu uspešno pretrgal vez odvisnosti od matere, pri čemer je od očeta prejel zadostno spodbudo za samostojnost, in ki ni tekmoval z očetom za materina čustva. Če se oče podzavestno še vedno čuti odvisnega od svoje matere in ima v razmerju do očeta še veliko nerazrešenih poglavij, na lastnega otroka ne bo mogel prenesti zanesljivih vzgojnih sporočil. To vpliva na zdrav razvoj otrokove spolnosti in osebnosti, neugodne posledice pa ima tudi na odnos s partnerko.

Oče naj ne bo le formalno prisoten

Oče, ki je formalno sicer prisoten, drugače pa čustveno odtujen, pri otroku zbuja občutke negotovosti in zbeganosti. Otroku naklonjen oče, po drugi strani, otroku nudi priložnosti za opazovanje, istovetenje ter zna bolje nagrajevati. Sin naklonjenega očeta svojo moško vlogo sprejme pozitivno, hči naklonjenega očeta pa začuti varnost.

Dober odnos med očetom in sinom se kaže tudi pri kasnejšem ustreznem sinovem vedenju pri stikih z dekleti. Takšni sinovi so bolj samozavestni, znajo izražati čustva, ne počutijo se ogroženih in ne čutijo potrebe po prevladi partnerke. Dober odnos med očetom in hčerjo omogoča kasnejše ustrezno čustvovanje pri njenih odnosih z moškimi.

Mati v nasprotju z očetom otroku nudi več nege, zaščite in čustvene spodbude k samostojnosti.

Nezadovoljna mati otroku ne pošilja pravih sporočil

Mati, ki je izpolnjena kot ženska, zna bolje oblikovati tudi svoj odnos z otrokom. Neizpolnjena mati lahko daje materinstvu prevelik poudarek, zaradi česar je do otroka preveč zaščitniška. Otroku omejuje raziskovanje okolja in dejavno poseganje vanj. Mati, ki ni v zadovoljivem čustvenem odnosu, lahko prenese preveč čustvene odvisnosti na otroka, pri čemer otroku dodeli vlogo partnerja, na katerega veže svoja pričakovanja in določa njegovo vedenje. Otrok se znajde v brezizhodnem položaju: po eni strani bi se rad osamosvojil, vendar ga ob tem prevevajo občutki krivde. Zaradi neustreznega odnosa z materjo imajo hčere kasneje težave pri doživljanju moških. Želijo si tesnih stikov, vendar se bojijo, zaradi strahu pred izgubo postanejo posesivne, partnerju ne pustijo avtonomije ipd. Sinovi takšnih mater so nagnjeni k menjavanju partnerk in nezmožnosti čustvenega navezovanja nanje.

Starša morata drug drugega podpirati v svojih vlogah

Le tako bosta pri otroku vzpodbujala občutke varnosti in gotovosti. Če upoštevata drug drugega in dopolnjujeta vlogi partnerjev in staršev, se njun otrok nauči, da je partnerska zveza vir vzajemne čustvene zadovoljitve in jo prepozna kot svoj daljni cilj. Če pa se starša ne spoštujeta, mora otrok izbirati med njima. Če bo izbral enega od njiju, ga bo prevevala krivda. Mogoče bo celo otroštvo skušal premostiti prepad med staršema, poskušal ustreči obema ali pa bo postal celo dežurni krivec za nesoglasja med njima.

Starši, ki ne razrešijo lastnih konfliktov, otroku vsiljujejo najrazličnejše vloge, ki so za otroka škodljive, in sicer:

- Otrok postane nadomestek za partnerja.

- Od otroka se zahteva, da postane kopija podobe, ki jo ima starš o sebi.

- Od otroka se zahteva, da uresniči isto, česar starš ni mogel.

- Otrok postane grešni kozel, na katerega starši projicirajo nesprejemljivo podobo o sebi.

- Otrok postane zaveznik staršem, ki so nenehno v boju.

Otrok potrebuje odvisnost od staršev, da se čuti varnega in ljubljenega. Če mora staršem za svojo varnost dajati čustveno oporo, je njegov razvoj ogrožen.

Ne vzemite otroku pravice do lastnih čustev

Otrok sprejme in obvlada tista čustva, ki mu jih dovolijo sprejeti in obvladati v družini. Izražanje čustva, ki v družini velja za nesprejemljivo, zbudi pri starših odpor, zaradi česar se otrok ustraši, da bo izgubil njuno ljubezen. Zaradi tega začne skrivati čustva najprej pred družino, nato pa tudi pred samim seboj. Kasneje čustev ne bo več zmožen prepoznati niti se z njimi spoprijeti.