sobota, 30. januar 2010

Ljubezen in duhovna rast (A road less travelled) - Scott Peck


Življenje je težko. To je velike resnica in ena največjih. To je velika resnica, kajti ko to resnico zares dojamemo, jo tudi presežemo. Ko zares spoznamo, da je življenje težko, ko to zares razumemo, začutimo in sprejmemo, potem življenje ni več težko. Kajti, ko dodobra sprejmemo dejstvo, da je življenje težko, to dejstvo ni več pomembno.

"Death is a stripping away of all that is not you. The secret of life is to "die before you die" — and find that there is no death" .
The pain that you create now is always some form of nonacceptance, some form of unconscious resistance to what is. On the level of thought, the resistance is some form of judgment. On the emotional level, it is some form of negativity. The intensity of the pain depends on the degree of resistance to the present moment, and this in turn depends on how strongly you are identified with your mind. Tolle, Power of now

We take life for granted, sleepwalking until a shattering event knocks us awake. Zen says, don't wait until the car accident, the cancer diagnosis, or the death of a loved one to get your priorities straight. Do it now. Philip Toshio Sudo

''Life is suffering. ''

“Have compassion for all beings, rich and poor alike; each has their suffering. Some suffer too much, others too little.”
Buddha

Ovinki so v življenju edina bližnjica. Jung

Torej: kozarec je prazen, življenje je trpljenje. Ko to dojameš, začutiš, si hvaležen za vsako kapljo, za vsak srečen trenutek. Osredotočiš se, postaneš pozoren na lepe stvari. Začneš cenit, spoznaš in živiš hvaležnost. Hvaležnost za vse lepo: za prijatelje, za dom, glazbo, zdravje, sneg, vsak dih in misel, ceniš tisto kar že imaš, ne hlepiš po ostalih, drugih. Živiš skromno, zadovoljen s tem, kar imaš. Ja, rad bi še več, si pa zadovoljen s tem, kar imaš. Tukaj in zdaj. Nič več ni samoumevno, vse ti je dar. Kot je dar življenje samo. Referenca postane čisto druga raven, ničla, dno. Samoumevno je le trpljenje, žalost, bolečina. Zato zbledi.

Čas in kakovost časa, ki jim ga starši posvetijo, kaže otrokom, koliko jih starši v resnici cenijo. Nekateri starši, ki v osnovi ne ljubijo svojih otrok, jim pogosto iZJAVLJAJO svojo ljubezen, jim nenehno in mehanično ponavljajo, kako jih cenijo, samo da bi prikrili pomanjkanje resnične skrbi zanje, namesto, da bi jim posvetili dovolj visoko kakovostnega časa (sem spadajo tudi darila oz. kupovanje materialnih dobrin kot nadomestek manjkajoče ljubezni in pozornosti). Svojih otrok pa s takimi praznimi besedami (ali dobrinami kot substitut) ne morejo prevarati. zavestno se bodo morda oprijeli teh besed, ker bi radi verjeli, da so ljubljeni, podzavestno pa vedo, da se besede njihovih stašev ne skladajo z dejanji.

Tako otroci zrastejo v laži, na pravo resnico pa jih v fazi adolescence začne opozarjati telo. Bolečina je tako močna, da pred njo na različne načine zbežijo (pijača, delo, odnosi, sex, šport, denar, itd.) Nerešeni problemi se kopičijo, človek sam pa tone po krivulji spirale.

Nasprotno pa je - razen navadne neobčutljivosti in zanemarjanja - še mnogo načinov, kako starši lahko zavirajo otrokovo zorenje. Osebnostno moteni ljudje naprimer, so nemogoči starši. Niti najmanj se namreč ne zavedajo, da so do svojih otrok pogosto prav škodljivi. Pravijo, da nevrotiki onesrečijo sebe, os. moteni pa vse okrog sebe. Izmed vseh okrog sebe pa os. moteni onesrečijo najbolj svoje otroke. tako kot na drugih področjih svojega življenja ne prevzemajo niti starševskih odgovornosti. Otrok se otresajo na tisoče drobnih načinov, namesto, da bi jim posvečali potrebno pozornost. ker si zatiskajo oči pred odgovornostjo, so os. moteni starši svojim otrokom vzor neodgovornosti. V izogibanju odgovornosti za svoje življenje(!!!!!) gredo os. moteni starši tako daleč, da pogosto prelagajo odgovorost na svoje otroke:''Vi, otroci, me spravljate ob pamet,'' ali ''edini razlog, da se ne razvežem od vašega očeta (matere), ste vi, otroci.'' ali ''Vaša mati je zaradi vas, otroci, prava živčna razvalina,'' ali ''Lahko bi se vpisala na univerzo in jo uspešno končala, če ne bi morala skrbeti zaradi vas.''

Po drugi strani pa lahko uporabimo psihoterapijo tudi kot neupravičeno bližnjico. To se najpogosteje dogaja v primerih, ko starši želijo terapijo za svoje otroke. Želijo, da se njihovi otroki na nek način spremenijo: nehajo uživati droge, imeti napade besa, dobivati slabe ocene itd. Nekateri starši so izčrpali vse svoje možnosti za pomoč otroku in pridejo h terapevtu s pristno pripravljenostjo reševati problem. Spet drugi pa enako pogosto pridejo z očitnim poznavanjem vzroka za otrokov problem in upajo, da bo psihiater lahko storil nekaj čudežnega in otroka spremenil, ne da bi spremenil osnovni vzrok problema. Takšni starši povejo: ''Veva, da imava težave v zakonskem odnosu in da ima to po vsej verjetnosti nekaj opraviti tudi s sinovim problemom. Vendar pa ne želiva, da se vtikate v najin zakon; želiva le, da delate z najinim sinom, če je le mogoče, in mu pomagate, da bo srečnejši.''

Drugi so manj odkriti. Prišli bodo in na vse kriplje kazali pripravljenost storiti vse, kar je potrebno. Ko pa jim razložijo, da so bolezenski znaki le odsev njihovega odklanjanja vsega njihovega življenskega sloga, ki ne dopušča zdrave vzgoje, bodo rekli: ''Smešno je pričakovati, da bova njemu na ljubo vse spremenila.'' In bodo odšli iskat drugega psihiatra, takega, ki jim bo morda ponudil nenaporno bližnjico. Kdaj kasneje pa bodo svojim prijateljem in sebi dopovedovali: ''Za svojega fanta sva storila vse, kar je bilo v najini moči; peljala sva ga celo k štirim različnim psihiatrom, pa ni nič pomagalo.''

Od tisoč laži, ki si jih ljudje pogosto pripovedujejo, sta dve najpogostejši, močni in razdiralni. To sta: ''resnično imamo radi svoje otroke'' in ''naši starši nas imajo res radi.'' Lahko je res, da nas imajo starši radi in mi ljubimo svoje otroke, vendar pa se v primeru, ko to ne drži, ljudje zatekajo v neverjetne laži.

Ni komentarjev:

Objava komentarja