sreda, 27. januar 2010

Samske tridesetletnic, Samosvoje ali destruktivne?, Ona 26.01.10

Niso pošasti na dveh nogah. Pogosto so urejene, samostojne in inteligentne. Samska dekleta v tridesetih, namreč. Nimajo svojega očarljivega princa, ki je že v otroških pravljicah predstavljen kot ključen za srečno življenje vsake ženske. So krivi prestrašeni in čustveno otopeli mladci, je kaj podobnega narobe s sodobnimi mladenkami ali gre preprosto za korenito spremenjen sistem vrednot v partnerstvu in ljubezni, ki se mu je treba prilagoditi?

VEČ MOŠKIH, MANJ IZBIRE

Odgovor na vprašanje, zakaj je zadnje čase toliko samskih tridesetletnic, zagotovo veliko več kot kdaj koli prej, ni preprost, saj gre za rezultat različnih družbenih dejavnikov in časovnih okoliščin. Vendar tudi samskih moških ni malo. Po besedah dr. Mace Jogan, sociologinje s fakultete za družbene vede v Ljubljani, je glede na podatke Statističnega letopisa v letu 2009 v vseh starostnih kategorijah žensk manj: »Enaintridesetega decembra 2008 je bilo v Sloveniji 16.665 moških in 14.806 žensk, starih 30 let. Ženske začnejo prevladovati nad moškimi šele v kategorijah nad 60 let. Torej, na partnerskem trgu je dovolj 'blaga'. Vprašanje je, zakaj ni nakupa ali vsaj začasnega zakupa pri obravnavani starostni kategoriji.« Številno gledano je veliko več tridesetletnikov, zato naj bi imele ženske več manevrskega prostora pri izbiri partnerja, a si v resnici resnih potez na šahovnici ljubezni ne dovolijo.

POSLUŠNE ŽENE IZGINJAJO

Zakaj se je pojavilo drugačno razumevanje mladih samskih žensk? Dr. Jogan ugotavlja, da je eden izmed vzrokov zagotovo zmanjšanje družbene prisile k odvisnosti ženske od moškega: »Sprejemanje nove družbene vloge Slovenk se je v zadnjih desetletjih že toliko utrdilo, da je tradicionalno prepričanje o vlogi, ki se je skrčila na zakonsko ženo in mater, že manjšinsko.« Število porok še naprej upada, ljudje se sicer poročajo in odločajo za otroke pozneje kot nekoč. Tudi tradicionalno pojmovanje zakonske zveze slabi: »Po raziskavi SJM leta 2003 več kot štiri petine žensk in moških (84 odstotkov in 83,5 odstotka) zavrača stališče, da je bolje imeti slab zakon, kot da sploh nisi poročen.«

RAST UŽIVAŠKE KULTURE

Dr. Jogan poleg drugih tendenc poudarja pomen individualizacije, ki pripomore k spodbujanju potrošniško uživaške kulture tako žensk kot moških. Tudi zato velikokrat sledi izbirna samskost mladih izobraženih tridesetletnic in tridesetletnikov: »Za ženske namreč ni nujno, da bi se odločile za partnerstvo po meri drugega, torej moškega spola, za moške, ki jim je kljub vsemu še bliže tradicionalna vloga gospodarja, pa je čedalje teže dobiti poslušno partnerico.«

KDO JE SOVRAŽNIK ŠT. 1?

Številne ženske se pritožujejo nad nezrelimi moškimi, ki še vedno niso prerezali popkovnice s svojo mamo, zato ta vedno ostaja prva in edina prava ženska njihovega življenja, čeprav so poročeni in živijo tisoč kilometrov stran. Mama je pač ena sama. Gre za psihološki fenomen, ki se pri vsakem posamezniku in njegovi mami kaže drugače, ali kot bolezenska, škodljiva in naporna navezanost ali pa neobremenjen, čustveno zrel odnos, ki temelji na pravi ljubezni in iskrenosti. Kdo je v resnici mamin sinček in kdo ne, ostaja vprašanje za psihoterapevte, težava se pojavi drugje, ko so kot mamini sinčki označeni kar vsi moški, ki niso več mladoletni in trenutno še živijo doma.

Kontroverzna blogerka Simona Rebolj opaža, da je poleg krivičnega obravnavanja samskih žensk trenutno aktualno tudi šikaniranje domnevnih maminih sinčkov v imenu boja za obstoj naroda: »Naša družba je menda neznosno zaskrbljena, da ženske bolj zanima kariera od družinske idile in da moški raje domujejo pri mami, namesto da bi državi na čast zaplodili čim več potomcev, ki bodo lahko garali za mizerno plačilo.« Dr. Jerci Legan Cvikl, antropologinji, se zdi resnična osamosvojitev moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe: »Tisti, ki se niso osvobodili izpod maminega krila, tudi na odgovorno starševstvo niso pripravljeni, zato bi njihovi potomci širše gledano lahko družbi in samim sebi povzročili več težav kot ne. Odgovornost je temeljno izhodišče za zdrav osebnostni razvoj bolj ali manj neodvisnega posameznika in s tem bi se morali soočiti. Mnogi se tega že zavedajo, zato tudi trend samskih v tridesetih letih dobiva nov družbeni pomen.«

MOTEČA SAMOZADOSTNOST

Rešitev težav glede konflikta med posameznikom in družbenimi pričakovanji vidi dr. Legan Cvikl v vzgoji: »Ni časa za prazno zaskrbljenost, ampak konkretno akcijo s pravilno vzgojo, ki se začne že pri najmlajših. Ženske so si po desetletjih emancipacije končno izbojevale večjo enakopravnost v vseh družbenih sferah in tako postavile (ne)posredno grožnjo moškim, da sorazmerno s strahom pred njihovo svobodomiselnostjo, ambicioznostjo in tekmovalnostjo raje podaljšujejo bivanje v brezplačnem 'hotelu mama'.« Kot pravi naša sogovornica, se moški počutijo pri svoji mami na varnem, zato mislijo, da za svoje družbeno uveljavljanje ne potrebujejo več pogosto povsem navidezne moškosti in neodvisnosti: »Samski ob zaščitniških materah uspevajo v zameno za slabe odnose z mnogokrat odsotnimi ali zdolgočasenimi očeti. Brezčasna potuha in skrb za tridesetletnike, ki so včasih večni študenti, drugič hedonisti, skoraj vedno pa oportunisti, je žal vzgojna izbira številnih Slovenk. Medtem pa vrstnice teh moških natančno vedo, kaj hočejo, in svobodno izbirajo. In zato imajo pri medsebojnih odnosih kar nekaj ovir, motečo samozadostnost, neizpolnjena pričakovanja, destruktivno kritičnost, zaradi katerih pogosto morajo, četudi dolgoročno pravzaprav ne želijo, ostati samske.«

TO JE MOJ STIL

Pa naj gre za pregovorno izbirčne Metke ali ne, mnoge so raje samske kot (samo)trpinčene zaradi napačne izbire življenjskega sopotnika. »Za nekatere ženske pri tridesetih je samsko življenje izbran in želen življenjski slog. Spet druge mogoče želijo v partnersko zvezo in nekatere od teh lahko imajo težave. Ena izmed možnih razlag je, da ženska pri tridesetih vstopa v nov partnerski odnos drugače kot pri dvajsetih; takrat se razvijamo, nekako še odraščamo skupaj s partnerjem. Pri tridesetih je naš pogled na življenje že bolj izoblikovan, življenjski stil je najbrž drugačen – vodijo nas druge vrednote, pričakovanja – tudi ko izbiramo partnerja in se odločamo za skupno življenje z nekom,« poudarja asistentka na fakulteti za socialno delo, dr. Nina Mešl.

SAMSKE ZA VEČJO ODGOVORNOST?

Težnja po utrjevanju tradicionalnih spolnih vlog je kljub vsemu še vedno opazna. Številni moški se pritožujejo zaradi večje finančne in siceršnje neodvisnosti žensk, ker naj bi ta spodkopavala staro dobro moškost. Takšnega prepričanja ne najdemo le v zasebni sferi. »Zelo škodljivi so politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivni ravni, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih,« meni Simona Rebolj. S tem, da naj bi bil največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši, se dr. Legan Cvikl ne strinja: »Ne glede na to, ali smo vezani ali samski, naj bi vsak sam nosil odgovornost tako za srečo kot za nesrečo. Predvsem lastno. Koliko dejansko s tem vplivamo na življenje drugih, pa je tudi njihova osebna odgovornost. Moja svoboda je omejena s tvojo in narobe. Zakaj bi bili samski odgovornejši od vezanih? Kvečjemu nasprotno, saj so prav vezani, ko se odločijo, da bodo z nekom sobivali, odgovorni za svoj izbor in kasneje za delovanje njune skupnosti. Medtem samski ne potrebujejo refleksije odgovornosti, saj ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje.«

Po prepričanju Simone Rebolj so številne tridesetletnice vendarle srečnejše in bolj izpopolnjene brez stalnega partnerja: »Samske ženske se želijo razvijati v princese in si ob boku predstavljajo predvsem princa po svoji meri, sicer svojemu svetu raje vladajo same.«

MOŠKI, (SO)ČUSTVUJTE DRUGAČE!

Dr. Maca Jogan vidi rešilno bilko za zmanjševanje samskosti med mladimi najprej v spremembi razmišljanja in čustvovanja pri moških, ne nazadnje v povezavi z odgovornostjo do obstoja družbe in naravnega okolja nasploh: »Kolikor manj bodo moške strašile različne predstave o skrajno hudih posledicah, kar za usodo sveta, 'poženščenja', če sprejmejo del odgovornosti in neposrednega delovanja v družini, in kolikor bolj bodo praktično preizkušali nehierarhično razporejene 'lepote življenja v dvoje', toliko manj lahko pričakujemo povečevanje samskosti pri mladih. To pričakovanje se povezuje z zahtevo po prilagajanju na čedalje bolj surovo naravno okolje in po povečani skrbi za soobstoj vseh živih bitij.«

Kdaj lahko torej pričakujemo upadanje samskosti med tridesetletnicami? Takrat, ko se bodo moški brezkompromisno in levjesrčno podali na pot sočutja, razumevanja in predanosti izbrani partnerici, ki jo bodo obravnavali enakopravno sebi. In ko bo ta sodobna, vsestransko napredna ženska posledično znala toliko odkleniti svoje srce, da bodo njeni poljubi ljubezni, nežnosti in tolažbe zares iskreni.

Vsekakor pa bi morala tako on kot ona stopiti v resno zvezo dozorela in seveda brez pritiska kogar koli. Misija nemogoče? Ni, če smo pri sebi dobro predelali svoja čustva v odnosu mama-sin oziroma oče-hči. A to je že druga zgodba.


Ni komentarjev:

Objava komentarja