sobota, 16. januar 2010

Camino - Shirley Maclaine

Zdi se mi, da sem tisto noč sanjala o vseh moških, kar sem jih kdaj srečala. Skoraj tako je bilo, kot bi se v sanjah lotila temeljitega čiščenja vsega, kar se je v teh zvezah dogodilo. Končala sem z njimi, bila sem pripravljena , da se svoji seksualnosti posvetim na drugačen način. Sanje pa niso bile povsem jasne. V njih se je nakopičilo precej bremen, ki smo jih tako jaz kot oni pritovorili v skupno življenje. Dojela sem, da v vseh teh povezavah nihče od nas ni bil celovit človek. Vsak je pri drugem iskal nekaj, kar bi zapolnilo praznino v njem samem, namesto, da bi znal uživati v lastni notranji polnosti - vsakič je šlo za poskus, kako najti izgubljeno polovico svojega pravega jaza.

www.youtube.com
Angel

Ne, jaz nameravam še naprej slaviti vse, kar nam je dosegljivo, slediti načelu, da s svojimi prepričanji sama snujem svojo resničnost, ne glede na dogodke, ki so se v dolgih vekih zvrstili v človeški zgodovini. Res je, preprosta duša sem in polna otroške začudenosti. Nočem se prepustiti cinizmu in nočem izgubiti svojega občutka prostodušnega optimizma. Vendar vsekakor želim izvedeti, zaradi česa sem takšna, kakršna sem. Kaj je tisto, kar mi vliva trdno vero, da je vsebina moje duše bolj resnična od vsebine mojega uma?

Ko bolje premislim, lahko rečem, da so me običajno privlačili moški, 'ki si ne pustijo zlahka blizu'. Moški, ki so si veliko dali opraviti s prikrivanjem, kdo v resnici so.Tako sva jaz in moj partner vrtala drug v drugega, dokler se ni njemu zazdelo, da pretirano vdiram v njegovo zasebnost, jaz pa sem gnala svoje in samo rekla:''Kaj zato.'' Nestrpno sem pričakovala, da me bo moj ljubimec doumel do potankosti, enako kot sem si sama želela razumeti njegove notranje vzgibe. Vendar so moški običajno potegnili ločnico, brž ko se jim je zazdelo, da pred menoj kmalu ne bodo imeli ničesar več skrivati. Po mojem mnenju pa je ravno to tista šibka točka, kjer se pri nas ljudeh vse konča. Preveč moških po nepotrebnem skriva skriva svoje zasebne načrte. Nadaljevalo se je tako, da so se kopičila razočaranja, dokler ni prišlo so izbruha, takrat pa so se moji moški prelevili v vojščake, ki so branili svoje meje. Meni je na tej stopnji začel položaj presedati (ker mi bitke niso po volji) in sem se ohladila. Vsi moji partnerji po vrsti so mi običajno zatrdili, da so se o sebi marsikaj naučili, in si oddahnili, ker sem odšla. Jaz pa sem to dojela tako, da so bili oni tisti, ki so odšli. Odšli nekam drugam, kjer bodo lahko ostali zaklenjeni v lastni notranji ječi, tja, kjer si bodo poiskali drugo žensko, ki bo vzela v zakup njihove strahove in jih ne bo preveč vztrajno izzivala k rasti. Udobno žiiveti v ječi, kjer ždiš po lastni zapovedi, je bilo zanje lažje, kot da bi se zares ozrli vase. Od tod izvira večna tožba žensk, da 'moški nikdar nočejo izražati svojih čustev'. Jaz pa se sprašujem, ali ni vse skupaj še mnogo bolj zapleteno.
Zdaj, ko sem dopolnila šestdeseto, me nič več ne zanima igra, ki spremlja marsikatero partnersko zvezo. če me sploh zanima partnerstvo, potem bo z nekom, ki bo čutil kakor jaz. Kaj naj bi človek skrival, razen resnice? A ne le resnice o tistem, kar se je dogajalo od njegovega otroštva in vse do današnjega dne, marveč tudi o tistem, kar se je nemara pripetilo davno pred sedanjim življenjem.
V svojih prejšnjih razmerjih nisem nikoli nikogar priganjala k takšnim poizvedbam, pač pa sem bila za to nared sedaj. Kako naj sicer drugače spoznamo, kdo smo v resnici? Mar ni to glavni razlog, zakaj sploh stopiti v intimno partnerstvo?

"Edina pot, na katero se je vredno podati, je pot k sebi." (W. B. Yeats)

Ni komentarjev:

Objavite komentar