***
V dvorani je toplo ozračje lepe človeške energije, polne zaupanja in spoštovanja, kar vzbuja občutek odgovornosti in rahle treme. Oba se tega zavedava, drug drugemu prijateljsko gledava v oči z željo dati čim več in čim bolj pošteno. Rada imam tega človeka, ki je na vprašanje organizatorjev, ali bo nastopil z mano, odgovoril: »Z veseljem z gospo Širovnik.«
Nasmehnem se mu: »Nocoj se bova pogovarjala o spolnem nagonu, o najlepšem izmed človeških nagonov, in v zvezi z njim tudi o ljubezni.«
Pokima in povzame: »Najbolj kompleksnem in po splošnem mnenju kolegov, svetovnih strokovnjakov, tudi najmočnejšem.« In najbolj nevarnem, seveda. Tega ne izgovoriva.
Dr. Ziherl govori z umirjenim, prijetnim glasom, zrelo, razumno, argumentirano. Začne pojasnjevati, da je nujno ločevati zaljubljenost od ljubezni. Poudari omamnost enega čustva ter težo in globoko lepoto drugega. Zaljubljenost zna biti tudi boleča, povem. Dr. Ziherl se nasmehne: »Le ko ni vrnjena.« Vsekakor pa je ljubezen pravo garaško delo, temeljita gradnja brez rezerve.
***
Slišim dr. Ziherla, ki razlaga, da se bo pozneje bolj posvetil temu čudežu, imenovanemu – ljubezen. Ljudje ga napeto poslušajo in prikimavajo. Vsi so resni, odprti v pričakovanju. Ljubezen je pač še vedno največja uganka in najbolj zaželen gost v življenju človeka.
Pogovarjava se o biološkem aspektu spolnega nagona, ki zahteva realizacijo, ali kot ga definira Hubert Požarnik: »Cilj zadovoljitve spolne potrebe je vzpostavitev novega ravnotežja v človeku samem in med njim in okoljem.« Spolni nagon lahko zadovoljiš le tako, da doživiš orgazem, šele takrat se sprostiš, vzpostaviš to opevano ravnotežje s seboj in okoljem, si prevajam strokovno pojasnjevanje. Dokazano je, da je ta nagon živ že ob rojstvu in obstoječ vse do zelo pozne starosti. Da je moški tisti, ki ima močnejši spolni nagon, je tudi v stroki, ne samo v praksi, že zdavnaj ovržena teorija, kajti moderna znanost ve, da med žensko in moškim ni razlike v moči libida. Le ženske so bile vso zgodovino vzgajane, da se ga ne smejo zavedati, ker je to zanje nespodobno. Posledica je bila njihova seksualna zavrtost.
***
Kdaj se formira spolni karakter odraslega človeka? Mnenje stroke je enotno – v otroštvu. Kaj vpliva na spolno vedenje posameznika? Primarna družina, okolje, religija.
Zelo pomembno je, kaj doživlja mladostnik, ko se začne zavedati zahtev svojega spolnega nagona, če živi v okolju, ki reagira normalno, zdravo na njegov prebujeni libido, v okolju, ki mu pomaga, da vzpostavi ravnotežje med nagonom in zdravim sprejemanjem tega, lahko zraste v osebo, ki ne bo imela težav na tem področju. Kajti spolni nagon je, kljub vsemu, le nagon, torej instinkt, ki je v službi narave, da podaljšuje vrsto. Pri človeškem bitju, ki se loči od drugih, niže razvitih vrst, pa naj bi ta nagon dogradila čustva in razum. Tako bi nastala ljubezen, ki naj bi bila kot višja oblika medčloveške komunikacije unikatni izum, ki ga je le človek zmožen podariti sebi in drugemu človeškemu bitju.
***
Toda največ travm se je v zgodovini človeštva dogajalo, in se verjetno še vedno dogaja, prav v najbolj občutljivem obdobju zorenja – v adolescenci. Religija je zahtevala ignoriranje oziroma potlačitev spolnega nagona, masturbacijo in intimni dotik z lastnim telesom pa razglasila za greh. Toda, duša človeka, ki ni niti vidna niti otipljiva substanca, naj bi prebivala prav v telesu, možgani, dokazano obstoječi, pa ležijo v zibkah lobanje, se pravi v materialni obliki človeka, njegovem lastnem telesu, ki bi po logiki moralo biti najbliže človeku. Ker je meso blazina, ki varuje osebo, ki v njej biva. Zaradi tega je telo človeka njegov najintimnejši kotiček. Zavetje. Za druge bi moralo biti nedotakljivo, če je to po volji lastnika osebe, ki v njem prebiva.
***
Kako zavarovati otroka in mu omogočiti zdravo odraščanje, da bo družba zdrava jutri, ko bo on dozorel v zdravega odraslega človeka?
Imamo to srečo, da smo pravna država, ki z zakonom varuje fizično nedotakljivost. Na policijskem kombiju sem prebrala napis Žrtve nasilja, javite se. Ganilo me je! Dr. Ziherl razvija pogovor k najbolj pričakovani temi – ljubezni. Govori o tem, kaj je prava ljubezen. Strinjava se, da jo moraš izkusiti v otroštvu, nekdo te mora ljubiti kot otroka, ti vsaditi občutek ljubljenosti v srce, da jo znaš potem, kot odrasel človek, predati drugemu človeku in svojemu otroku kot najbolj dragoceno dediščino. Strinjava se tudi, da moderen starš ne da ljubezni le s tem, da otroka pelje k uri klavirja, na balet, petje, plavanje, košarko in podobno; da jo mora ta čutiti kot fizično ljubkovanje, ukvarjanje z njim na psihičnem in čustvenem področju; občutek varnosti dobi tako, da se lahko pogovori s staršem o vsem, kar doživlja, preživlja, čuti in misli. Za otroka si je treba vzeti čas in se poglobiti vanj, v njegov svet. Le emotivno negovan otrok je lahko ljubeč partner.
***
Dr. Ziherl našteva, kaj je ljubezen, čustvo, v katero naj bi se spremenila zaljubljenost: »Samospoštovanje je pogoj, da lahko položiš temelj ljubezni, ki je v spoštovanju partnerja. Zaupanje. Skrb za partnerja. Poslušati in izpolnjevati njegove ali njene želje. Povedati partnerju, da ga imaš rad ali rada. Skupni interesi. Znati prepoznati čustva pri sebi in drugem ter pravilno izražati lastna čustva. Komunikacija. Bistvo komunikacije je poslušanje. Usklajena spolnost. Intimnost. Pošten odnos in zaupnost tako, da lahko poveš partnerju vse dvome o sebi, vsa razmišljanja. Paziti na besede. Beseda je strup, če je slaba, in zdravilo, če je lepa, dobra. Znati pohvaliti. Najpomembneje je pohvaliti partnerja po seksualnem aktu – dober si bil, super si bil …«
Dr. Ziherl se nasmehne in poudari: »Veste, moški smo zelo penisocentrični in nam veliko pomeni, da se nas pohvali po seksualnemu aktu.«
Zastavi se vprašanje, kaj je dober ljubimec. Nihče ne odgovori. Dr. Ziherl vpraša: »Kaj pa je to, dobra ljubimka?« Pogledava moške. Tiho. Spodbujava jih.
Eden negotovo začne:« Ja, saj ne moremo kar tako definirati, vse je pomembno, nežnost, čutenje drug drugega …« Drugi moški mu pritrjujejo. Prepričani so, da prav ti odgovori ustrezajo. Ziherl vztraja: »Kaj je to, dobra ljubimka? Ali ženske tudi rade slišite, da vas vaš moški pohvali s temi besedami?« Končno se ena ohrabri: »Vendarle je to tista ženska, ki doživi orgazem, tako, kot je treba!« Bravo, res je, moški rad vidi, da ženska doživi orgazem z njim, ji v mislih pritrjujem in čakam, da jo dr. Ziherl pohvali za pogum.
Toda!
***
Dr. Ziherl se vznejevolji: »V seksu nič ni treba! Misliti, da je kaj treba, je že narobe, je pritisk! Čim mislite, da je kaj treba, to ni prav. Seks je spontan, pomembna je nežnost, biti ljubeč, orgazem sploh ni nujen …« Osupnem. Ne zmorem več slediti. Stavek »tako, kot je treba« sem razumela popolnoma drugače.
Pred oči se mi prikažejo bleščeče srečni obrazi mojih mlajših prijateljic, polnih pokajoče energije, ki pripovedujejo, kakšen odličen seks so imele, kaj so one delale njemu in kaj on njim. Sklenejo: »Povedal mi je, da sem odlična ljubimka, da takšne še ni imel.« Ali pa moja prijateljica, odlična kirurginja, ki mi je pred nekaj dnevi zaupala: »V ovulaciji sem in me kar trga po seksu, divjem seksu brez predigre, s serijo orgazmov.Tri dni takega seksa bi mi komaj zadostovalo!«
***
Časi se spreminjajo, merila z njimi tudi.
Predlagam dr. Ziherlu, da končava z ozaveščanjem. »OK, če že seksate, seksajte varno – s kondomom in čim več z ljubeznijo.« Dr. Ziherl resno poudari: »Najbolj varen je seks z varnim človekom!«
Domov pridem utrujena od misli in rahlo mešanih občutkov. Zleknem se na kavč in se zamislim. Moja hči mi sede nasproti. Sprašuje, kako je bilo, do kakšnih sklepov smo prišli. Pripovedujem ji. Utihnem. Pogledam jo.
Vprašam: »Ali tvoja generacija verjame v ljubezen? Mogoče smo bile me le zgrešena generacija žensk, ki je verjela? Kaj pa, če bi vso to silno energijo, ki smo jo sezidale v ljubezen, v človeka, izkoristile kako drugače, mogoče bolj nam, ženskam v prid?«
Moja prva hči, ki je študirala v tujini, vodila podjetje v Novi Zelandiji in ga iz stanja pred bankrotom pripeljala v podjetje, poslujoče s profitom, ki je od lastnika dobila pismo, da je nezamenljiva – torej, ta sposobna, izobražena, ambiciozna mlada ženska me resno pogleda: »Veš, jaz sem s tem razčistila tako, da verjamem v to, da vse, kar želiš, dobiš. Odločila sem se oddati v vesolje vero v zrel, globok, ljubeč in strasten odnos z moškim. Razvito človeško bitje sem, polno ljubezni, sposobno ljubiti in razvijati odnos z drugim, enako razvitim bitjem. Vem, da ga bom srečala, in tudi vse vložila v ta odnos. Tako, kot si naredila ti z očetom. In poglej, kako se imata lepo!«
Še sreča, da v sobi gori le sveča! Solza sreče in ponosa mi ni treba brisati skrivaj, ker jih ni videti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar