Intervju: Savina A. Ritter, pisateljica Tudi Jezus na križu je podvomil, Ona

Savina A. Ritter se je v gradu Maharišija Maheše Jogija že v vrtcu učila napredne tehnike transcendentalne meditacije, študirala pri nutricionistični avtoriteti Ann Wigmore, bivala na kliniki Mitchija Kushija, pomagala čudežnemu kirurgu v Braziliji in večkrat zrla v Sai Babo. Seznam njenih duhovnih »dosežkov« je sicer še precej daljši in presunljivejši, a bolj kot to je presunljiva ona. Lepo in ožarjeno bitje, staro zemeljskih 29, je pred kratkim izdalo knjigo s humornim naslovom Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator. Kot obljublja naslov, je knjiga humorna, a spet ne samo to. Savina je tista, ki je leta 1997 izgubila desetmesečnega bratca Christiana, mediji in sodišče pa so njeno mamo Ivico Plohl Dornik bremenili povzročitve smrti otroka iz malomarnosti. Savina – pa se je krivila. Ravno krivda je močno zaznamovala njeno življenje. Zdaj pa se mlada ženska razlezuje iz koprene sence, ki jo je nekoč določevala. A vse je prav, kar se zgodi, je prepričana. Našla se je v poučevanju joge obraza. Pred njo pa je svet, ki je samo čakal, da opozori nase.

»Kot otrok profesionalne iskalke boga, pastorka bivšega rimsko-katoliškega duhovnika in čarovnika ter sestrica malega vegetarijanca Christiana (čigar smrt so slovenski mediji in sodišče prežvekovali več let) sem marsičesa vajena. Moja koža bi bila v ponos slonom,« zapišete v uvodu. Ne zgodi se mi pogosto, da ne vem, kako začeti intervju, a tokrat se mi sočasno rojeva vsaj deset vprašanj, ki bi jih rada najprej postavila. Začnimo s klasičnim: zakaj ste svoje življenje strnili v knjigo?

O vsem, kar sem napisala v njej, lahko danes govorim mirno. Tudi o bratčevi smrti, ki je bila nekdaj velika rana, zdaj pa »le« brazgotina, pa o zelo nazornih poskusih spolnih zlorab, ki so se mi zgodile … Vse, kar sem doživela, prepoznavam kot mozaik svojega življenja. Že pred leti, ko sem bila v res težkih okoliščinah, sem se sicer spraševala, zakaj moram ravno jaz skozi vse to sranje, a sem vedela, da je očitno potrebno za moj razvoj, in si hkrati mislila, da bom nekega dne to lahko delila z drugimi. Šele s pisanjem, lupljenjem same sebe, sem se od dogodkov oddaljila. Upam, da se bo moja knjiga koga dotaknila, mu bo v pomoč.

Ko sem brala knjigo, si nisem mogla pomagati, vendar mi je glavni lik Ise šel malce na živce. Nenehno nadleguje bližnje s svojim vedenjem o zdravi prehrani, samozdravljenju, doživetju resnice in visoki ravni duhovnega razvoja.

Vesela sem, da ste jo tako doživeli. To je bil moj namen. (Smeh.) Ko sem pisala, sem upala, da bodo bralci vztrajali in spoznali, zakaj je postala takšna. Knjiga je tudi parodija na duhovno iskanje. Namreč: številni posamezniki, ki se začnejo ukvarjati z duhovnostjo, sčasoma pridobijo občutek večvrednosti. Ko postanejo vegetarijanci, denimo zaničljivo gledajo mesojedce, češ, ah, saj boste tudi vi nekoč prišli na našo raven … (Posmehljivo in vzvišeno nakaže gnus do drugega.) Namenoma sem Iso naredila takšno, kot je. Kajti resnica je popolnoma drugačna: več ko veš, bolj si ponižen; spoznaš, da trdna pravila, kaj je prav in kaj narobe, ne držijo, vse se spreminja. In da se poslušnost drži pravil, ljubezen pa ve, kdaj se jih lahko prekrši.

Povejte mi še kakšno zanimivo zgodbo na to temo.

Ta je tudi mamina: nekoč je bila v Izraelu na zelo pomembnem duhovnem obredu – že trinajstič v enem letu je odpotovala tja – in jaz sem čuvala bratca. Komaj sem čakala, da pride domov; ob gimnazijskem učenju je bilo zame obveznosti preveč. Ko sva se pogovarjali po telefonu, je rekla: Veš, Savina, zdaj sem pa res doživela razsvetljenje, zdaj sem mirna, zdaj vas imam vse rada, zdaj bo vse dobro. Krasno, sem rekla, pridi domov.

Mnogi se z duhovnih delavnic vračamo prežeti z univerzalno ljubeznijo in potem smo bogovi, dokler nam kdo ne zasede parkirnega prostora. No, tudi mama je iz Jeruzalema prišla ožarjena. Razsvetljena je bila približno dve uri, potem pa so jo sesedle vsakdanje stvari. Pa sem ji rekla: Mama, saj si vendar razsvetljena! Zakaj spet vpiješ? Seveda sem razsvetljena, je odvrnila, vi niste! Vi ste moj problem! (Se med energičnim pripovedovanjem glasno nasmeji.) Ko se oddaljimo in odidemo v osamo, ni težko biti miren. A Bog je vsakdanje življenje. To, da zjutraj vstaneš, da plačuješ račune, da pogledaš nogometno tekmo – in čutiš enako. Naši največji guruji so naša družina, ljudje, ki so nam blizu.

Ali tudi vas še kaj »zlomi«?

Seveda! Vsak, ki reče, da je razsvetljen, bi se moral sam nad sabo fino zamisliti. Ni cilja, vedno obstaja pot naprej. Življenje se mi zdi zabavno zato, ker v praksi zlahka vidiš, koliko si v resnici napredoval. Na marsikatere dogodke se lahko odzivam s humorjem, spet drugič pa se začudim, da sem kljub prepričanju, da sem močna, v resnici nekje še vedno blazno šibka. A bistveno je, da to šibkost opazim. Tudi ko jokam in cepetam, rečem – ko se umirim: Hvala za to sranje; ne vem, za kaj je dobro, fak, ampak zaupam, da bom enkrat vedela. Zato hvala že vnaprej.

Ob tem se sprašujem, zakaj se pojavljajo šarlatani, kot je Isthwan, ki ga opisujem v svoji knjigi. Pripetilo se mi je, da je svetovni znani zdravilec, čigar delo naj bi nadaljevala, pred mano slekel hlače in me hotel zlorabiti. Zakaj se to dogaja? Zato, ker tisti, ki na duhovnem področju dosežejo rezultate, tega slovesa za nobeno ceno nočejo izgubiti in priznati, da imajo tudi oni napake, šibkosti. Tudi Jezus na križu je podvomil. Mi smo Bog in človek, in ravno napake nas delajo popolne.

Kako ste sprejemali poskuse zlorabe, materino obsedenost z iskanjem Boga, nenehna potovanja, grozljive jedilnike na nutricionističnih klinikah – kjer ste hlepeli po sendviču z mortadelo, pa življenje z zavedanjem, da mnogih, ki so vam prodajali rešitev in v vas videli čisto dušo, v resnici niste zanimali? Zanje ste bili le punčka, ki jih lahko nahrani, s slečenimi spodnjicami.

Ne samo to. Znano je, da se veliko ranjenih in nad življenjem razočaranih žensk zateka v duhovnost. Potem v svojem guruju, učitelju vidijo le ideal, ne pa človeškosti – zanje je nadčlovek, nekdo brez napak, nekaj nadzemeljskega. Zato se mu popolnoma odprejo, neomajno mu zaupajo, prvič se upajo predati … In to marsikdo izkoristi. Več ko imajo duhovni učitelji sledilcev, več moči potrebujejo; in če je ne znajo črpati iz svojega vira (kar tako in tako postane nemogoče, ko enkrat moč uporabiš za napačne namene), črpajo tako, kot je najlaže in najbolj »dobičkonosno«. Seveda le na kratek rok; kasneje jih prav to ugonobi. In ko si ljubezen, moč ni potrebna, čeprav je imaš neomejeno. Spolna energija je zelo intenzivna, lahko najdlje ponese; mnogi jo znajo črpati predvsem od mladih žensk. Tako so se mi poskusi zlorabe pogosto zgodili. Kot otrok sem bila odprta, moja energija je pritegnila mnoge. Gotovo sem bila zato razočarana. Več let nisem hotela slišati za duhovnost. Vsi so prevaranti, sem si mislila. Potem pa me je srečanje z Modrookcem, ki je opisano v knjigi, spremenilo, vrnilo. Še zdaleč ni lažno vse. Sčasoma spoznaš, kaj je tisto pravo.

Tudi mama vas je razočarala. Ko ste ji zaupali poskus posilstva v dvigalu, je dejala, da ste si ga pritegnili sami.

Da, tako je.

Kako živite s tem? Kdo je vaša opora in v kaj verujete? Kdaj ste nazadnje jokali?

Veliko sem se ukvarjala s tem, ali sem si sama kriva za to, kar se mi dogaja. Počutila sem se krivo tudi ob učiteljih, še posebno ko sem videla mamo, kako se oklepa svojih prepričanj. A ideja Boga je hojca! Mama se je bila za prepričanje pripravljena odpovedati hčerki. Zdaj normalno funkcionirava, ničesar ji ne zamerim. A tistega, česar med nama ni, ne morem ustvariti.

Proces proti njej se je končal pred petimi leti. V zadnjih mesecih sojenja se je govorilo tudi o tem, da naj bi pričali tudi vi. Ste?

Ne, ker bi ji lahko škodovala. Pa ne zato, ker bi menila, da je odgovorna za bratovo smrt. Nikoli mu ni želela nič slabega. Vse, kar je delala, je delala iz prepričanja, da je za otroka najbolje. A razhajali sva se v videnjih, kaj to je. V knjigi sem si za bratovo smrt pripisala veliko krivdo. Jaz sem bila tista, ki je mamo spodbujala, naj bratca pelje v bolnišnico. To mi še vedno očita. Pravi, da bi bil sicer še vedno živ. Ne vem … To je bila dolga in umazana zgodba. Je pa gotovo krivda glede bratove smrti tista, ki je najbolj oblikovala moje življenje. A moja mama je s tem, ko je krivila mene, lajšala tudi sebe. Nič ni hujšega, kot če ti umre otrok. Vseeno pa je bilo zame kot najstnico izjemno težko prenašati obtoževanje. To je še vedno moja šibka točka.

Zmeraj sem imela možnost živeti pri svojem očetu, in ne z očimom in mamo, a nisem hotela, ker sem imela dva bratca, ki sta bila ves moj svet. Prej ste me vprašali, kdaj sem nazadnje jokala … Takrat, ko mi je brat, ko je prebral knjigo, napisal, da me noče več videti. Menjala sem mu plenice, bil je kot moj otrok … (Glas se ji rahlo zatrese.) Če ne bi napisala knjige, ne bi bila jaz. Zdaj, ko sem jo, sem prizadela nekoga, ki mi je ljub. Spoznala sem, da ga imam rada tako in drugače. Vseeno sem – zaradi družine – veliko informacij ohranila zase.

In oče?

Hja … (Se nasmehne.) Odraščala sem v zelo zanimivi družini, v kateri sem kljub neuravnoteženosti dobila tudi sidrišče. Mama, kot veste, je bila profesionalna iskalka Boga … Joj, nore stvari so se dogajale pri nas! Na primer: nekega dne sem, devetletna, prišla iz šole in doma me je čakala varuška. Kar na lepem mi je povedala, da mi je umrla mama. Prosim?! Seveda sem se začela jokati. Izkazalo se je, da je v vse časopise dala oglas: Umrla je Ivica Plohl Dornik in rodila se je … ter napisala svoje novo ime. Telegrame je dejansko poslala družini – očimova mama je prišla iz Maribora, obupana, ker je sin ostal vdovec z dojenčkom – in tudi nekdanjemu partnerju; ta je popolnoma bled prišel na naša vrata izreč sožalje. Odprla mu je mama, on pa je izgubil zavest.

Ko sem vstopila v stanovanje, sem videla taisto mamo, ki naj bi umrla. Kako si lahko tu, če si mrtva, sem jokala. Bom šla pa k očetu, sem rekla, če tebe ni več. In mama mi še danes očita, da sem jo takrat zapustila. Kako naj je ne bi, če pa ni več živa?! (Pripoveduje doživeto in z vsem telesom.) Grozna parodija! Pogreba ne bo, je zapisala v osmrtnico, moje telo je v Kristusovih rokah. In to je naredila samo zato, da se je ognila postavitvi na lastne noge; da se ji ne bi bilo treba duhovno in čustveno povsem osamosvojiti ter živeti nenavezanost. Nekaj, kar je izziv za nas vse.

In potem je postala druga oseba?

Da, z drugim imenom. Na drugi strani pa imam očeta, kralja realnosti. Sploh ne vem, kako sta bila lahko skupaj.

Kako je vaša mama začela iskati Boga? Na sliki, ki ste mi jo pokazali in na kateri ste stari morda pet let, sta videti kot vsaka ljubeča mamica in hčerka.

Njena zgodba je zanimiva. Uporabila sem jo v Isi. Moja mama je bila v nekdanji Jugoslaviji izjemno uspešna poslovna ženska. Vse v življenju si je ustvarila sama. Ko je bila stara 29 let, toliko, kot jih imam danes jaz, je imela že nekaj stanovanj. Bila je zgodba o uspehu, a ni bila srečna. V določenem trenutku je dobila občutek, da jo denar omejuje na poti k sreči. In potem je dejansko tako kot Isa začela vse razdajati. Takrat pri nas še ni bilo veliko duhovnih učiteljev, zato je vsakemu, h kateremu je šla na tečaj, namesto predpisanega zneska dajale vsote v višini današnjih 10.000 evrov. Bila je prepričana, da bo z višjo vsoto bliže Bogu.

Moj oče je bil zame zemeljska realnost in bilo je zanimivo živeti v obeh svetovih. Nikoli nisem imela težav s priklapljanjem z enega na drugega. Z mamo sva, ko sem imela kakšnih sedem let, vsak konec tedna šli v Nemčijo na srečanja Rožnega križa. Tam smo bili v čisto svojih energijah, a v ponedeljek sem se v šoli lahko popolnoma normalno pogovarjala o barbikah, z očetom kasneje komentirala politiko. V šolo nisem nikdar hodila zasanjana.

Opažate na seminarjih veliko otrok, ki so videti kot takrat vi?

Ravno pred kratkim sem spoznala fantka, čigar mama je bila vsa »poduhovljena in v višjih sferah«, on pa je imel pred sabo detektivko in bral. Tudi jaz sem s sabo vedno imela svojo knjigo, malo sem dremala, si podčrtovala biblijo, poleg tega pa sem bila bolj uporniški tip otroka. Nenehno sem se prepirala in nisem dovolila, da bi mi kar koli prodajali za sveto. Nekoč se mi je pripetilo, da so želeli iz mene izgnati hudiča. Vsi so popadali po tleh, peli, mene pa nikakor niso mogli ukloniti … »Izganjalec« je bil že ves prepoten in obupan, a jaz sem vedno vedela, kdo sem, niso me mogli zamajati.

Res pa je tudi, da sem morala vselej skrbeti za svojo mami. Kamor koli je prišla, se je prepustila in zlila, jaz pa sem jo pazila in si morda mislila, da moram vsaj jaz biti budna. Nekoč je imela partnerja, duhovnega šarlatana. Ni mi bilo všeč, da se druži z mojo mamo, ker sem vedela, da ni kakovosten človek. Ko je prespal pri nas, sem vso noč jokala in tožila, da me boli uho, samo da bi dojel, da so otroci naporni, in bi odšel. Res ga kmalu ni bilo več. Tudi avtomobilska nesreča, o kateri pišem, se je dejansko zgodila. Sicer nisem vozila jaz, a nogo sem si poškodovala tako, da so jo komaj rešili. No, vse zgodbe v knjigi so resnične, le da sem jih jaz malce časovno preoblikovala.

Duhovne usmeritve vaše matere so se spreminjale z bliskovito hitrostjo. Kako ste prehajali iz enega filma v drugega?

Z mamo ni bilo samo naporno, ogromno sem se naučila, za veliko stvari sem izjemno hvaležna. V Indiji sem se počutila zelo domače. Nekako mi je dajala občutek doma, čeprav mi njeni prvi duhovni preizkusi niso bili pisani na kožo. Recimo Jehovove priče. Nekaj, kar ni zame. Ponudila mi je silno pestrost življenja. Preučevala sem kabalo, taoistične knjige, nutricionistiko … Kljub ekstremom sem doživela veliko zanimivega. Kako sem se s tem spopadala? Ko sem bila v prvem razredu, sem z mamo hodila na intenzive razsvetljenja. Bivali smo v hiši brez elektrike in jaz sem bila vedno edini otrok. Noro. Ljudje so vse dni jokali. Nakar slišim žensko, kako začne vpiti. Kolne z najstrašnejšimi mogočimi kletvicami. Zame kot punčko je bilo grozno, kako je vpila. In učitelj reče: No, poglejte, dosegla je razsvetljenje. Po njenem polurnem preklinjanju mi je dogodek ostal v spominu z lekcijo: aha, preklinjati moraš, da ti gre na bolje. (Smeh.) Vedno sem z distanco sprejemala informacije. Sem pa kot otrok veliko in vse prebrala. Zadnjič sem gledala svoje stare duhovne knjige in našla biblijo, ki sem jo študirala. V njej sem si z rožnato barvo podčrtovala določene psalme, zraven risala srčke in rožice, jo po otroško okrasila. (Smeh.)

Kako zdaj živite? Ste veganka, vstajate ob zori, molite?

Predvsem živim tako, da se imam čedalje raje in sem čim bolj iskrena do sebe. Živim izjemno sproščeno, mi pa zelo veliko pomeni, da sem povezana s svojim virom. K čemu molim? K ničemur in k vsemu hkrati. Gotovo sem zelo sproščena, a kot Isa vem, kako ravnati, ko se moje telo znajde v določeni situaciji. Nisem zategnjena, hrano jem z ljubeznijo.

Poznam svoje telo, vedno mi pokaže, ali je z mano kaj narobe. Od vsega znanja, ki sem ga bila deležna, zame šteje predvsem praksa. To ne pomeni, da je treba ves dan meditirati, temveč da smo v telesu zato, da nam optimalno deluje. Prepričana sem tudi, da smo na tem svetu zato, da ne škodujemo drugim. Da s svojimi mislimi in vedenjem žarimo. Tega ne mislim v dramatično duhovni konotaciji, temveč da smo, kar smo, in takšni prinašamo veselje.

Kakšen je torej razsvetljen človek?

Smo fizična bitja in lepo je, če se ukvarjamo z energijami, a spremembe se moramo lotiti predvsem fizično. Če želim čaj, ki ga imam pred sabo, spiti, lahko gledam vanj, ga čutim, a okusila ga bom le tako, da privzdignem skodelico. Telo mora biti močno in aktivno in šele nato smo lahko posoda božanskega. A kaj to sploh pomeni? To ne pomeni, da lebdimo naokoli. Razsvetljen človek ne izstopa drugače kot s svojimi odzivi. Zanima me praktična duhovnost. Spoznala sem veliko pristopov k življenju in danes lahko med njimi izbiram. Našla sem se npr. v taoizmu, a nisem taoistka. Enako je z Data linijo; čeprav je to moja duhovna družina, to ni moja identiteta. Skušam skrbeti za svoje telo in ga imeti rada. Že osem let ne jem mesa, ker mi ne ustreza. Lani sem začutila potrebo po ribah, zato jih jem. Veliko meditiram. Upoštevam svoje telo, ga vadim in obnavljam, skrbim, da je moja hrbtenica ravna, da je njen pretok dober. Živim povsem običajno. Čeprav vem, da je ponoči treba spati, to ne pomeni, da se izognem povabilu na zabavo. Vseh mojih prijateljev ne zanima preučevanje duhovnosti. Komu pa se sploh da o tem pogovarjati! Bolj ko si duhoven, manj razglabljaš o tem. Tako živiš.

In jogijsko lebdenje? Ste se res dvignili s tal?

Da. Trikrat. A to sploh ni bistveno. Kot ni nič posebnega materializiranje vibhutija. Tudi Jezus je bil poln čudežev, pa so bistvene predvsem njegove vrline. Tudi predmete lahko premikaš, a to so lahko le distrakcije na tvoji poti. Vse to je super, a nič posebnega.

In zlata jajca, ki jih ustvarja Sai Baba?

Ni nekaj, kar bi me zanimalo. Ne padam na čudeže. Videla sem jih že veliko, a zaradi njih nihče ne bo pridobil moje pozornosti. Zame je bistveno to, kako deluješ kot človek; v vzponih in padcih, kako ti gre vsak dan. Včasih guruji izvajajo čudeže zato, da pridobijo našo pozornost, da nam potem pomagajo spoznati, kaj je tisto, kar je zares pomembno. Kot pravi Sai Baba: »Dam vam to, kar hočete, da boste hoteli to, kar vam želim dati.«

Vsi ti magični trenutki so samo postaje. In največji problem je, ko se na njih ustavimo. Marsikdo neha duhovno napredovati, ko najde dušo dvojčico. A največja umetnost je, kako iti dalje tudi, ko postane dobro.

Imate kakšen recept za vsakdanje življenje? Čeprav vemo, da je nemogoče, bi vseeno radi slišali tisti stavek, ki odreši vseh muk.

(Smeh.) Bodite neizprosni z ljubeznijo do sebe. Življenje je ciklično. Dogaja se ti dobro in dogaja se ti slabo. Bistveno je, da smo nenavezani na stvari in ljudi, na svoja čustva in nase. In da ne razlikujemo med dobrim in slabim. Zase vem, da je v redu, kar koli se mi zgodi. Lahko sem sama. Moja bit je in bo, ne glede na vse, nepoškodovana.