Arun Ghandi, vnuk Mahatma Ghandija, V vsakem človeku sta dva tigra

Pri starosti 75 let Arun Ghandi, vnuk velikega indijskega voditelja Mahatma Ghandija, še vedno nadaljuje dedkovo pot miru in nenasilja. Rojen indijskim staršem v Južni Afriki je enako kot njegov dedek občutil rasno razlikovanje na lastni koži. Ni bil temnopolt kot afriški domorodci, niti bel kot evropski prišleki, zato je bil zaradi svoje barve večkrat tarča nasilja. Pri dvanajstih letih se je preselil v Indijo, kjer je temeljito spoznal dedkove nauke in se odločil, da bo tudi sam širil resnico, mir in nenasilje po vsem planetu.

Kdaj je bila, po vašem mnenju, prelomna točka, ko ste se odločili, da boste izpolnjevali dedkovo poslanstvo?

Odkar sem bil rojen, sem videl svoje starše in prednike, kako so hodili po poti nenasilja. Odločilni trenutek pa je napočil, ko sem bil star deset let. Takrat so me v Južni Afriki pretepli belci, ker so mislili, da sem črn, nato pa še črnci, ker so mislili, da sem bel. Začel sem obiskovati tečaje samoobrambe, da bi lahko vrnil udarce. Želel sem se maščevati, vendar mi je obisk v Indijo pri dvanajstih letih spremenil pogled. Uvidel sem, da sem bil izredno jezen. Dedek pa mi je svetoval, da stanje jeze ni dobro, saj takrat ne razmišljamo trezno, ker ne nadziramo svojega uma. »Vedno ko si jezen, se raje umakni in zapiši v svoj dnevnik jeze, kaj jo je povzročilo; tako najdeš rešitev in odkriješ, zakaj se jeza zgodi ter kako se umiriš in nadziraš svoj um,« mi je pojasnil. Začel sem jo uporabljati v dobre namene. Iskati maščevanje je pot, ki ne vodi nikamor, če pa posvetiš svoje življenje temu, da spremeniš miselnost in poglede ljudi, potem lahko izboljšaš svet.

Kako so vas starši vzgajali?

Če pogledam vzgojo otrok v zahodnem svetu, precej drugače. Nikoli me nista tepla, našla pa sta drugačne načine. Ko sem storil kakšno neumnost, sta mi pri kosilu dejala, da sta sama naredila napako v vzgoji, zato ves dan nista uživala hrane. Lahko mi verjamete, da enake napake nisem storil nikdar več, saj sem razvil sočutje do svojih staršev; nihče noče videti, da njegov oče in mama stradata.

Kako je bilo živeti z dedkom?

Z dedkom sem živel od leta 1946 do atentata nanj, leta 1948. To je bilo izredno napeto obdobje, saj se je Indija začela osamosvajati izpod britanske oblasti. Mahatma ni bil vesel, ko se je razcepila na dve državi, na Indijo, kjer so ostali hindujci, in Pakistan, kamor so se preselili ljudje islama. Vendar si je vseeno vzel eno uro na dan, da jo je preživel s svojimi vnuki. Nikoli mi ni posebej govoril, naj postanem mirovnik, vedno pa je govoril v prispodobah zgodb, iz katerih smo se veliko naučili. Živeli smo v skupnosti, v kateri je bilo okrog 250 družin. Vsi smo opravljali vsa opravila, od kuhanja do čiščenja stranišč. Bilo je preprosto, a lepo življenje. Namen tako širokega kroga ljudi in življenja v skupnosti pa je bilo sporočilo, da naša družina niso le naši družinski člani, temveč vsi ljudje, zato moramo živeti kot bratje in sestre. Tudi Britanci, čeprav so bili do indijskega prebivalstva nasilni, niso bili trenirani nič drugače. To se mi zdi zelo pomembna misel.

Se spomnite kakšne zanimive anekdote?

Zanimiva je tista, ki jo imenujem anekdota s svinčnikom. Na poti iz šole sem odvrgel svinčnik, ker se mi je zdel premajhen, da bi ga uporabljal. Isti večer sem vprašal dedka, ali bi mi lahko dal novega. Spraševal me je, kako velik je bil, kje sem ga vrgel stran in podobna vprašanja. Nisem mogel razumeti, zakaj, nato pa mi je dal v roke baterijo, da ga grem iskat. Sredi noči. Po dveh urah sem ga končno našel, in nato me je naučil dve zelo pomembni lekciji. Prvi nauk je bil, da je tudi tako majhna stvar, kot je svinčnik, del narave. Ko ga ustvarimo, porabljamo naravne vire, ki jih ni neskončno. Ko zavržemo takšen predmet, zavržemo tudi naravni vir. To je nasilje proti naravi. Drugi nauk pa je sledil, da lahko v današnji, potrošniški družbi kupimo vse. Vendar pretiravamo, to pa pomeni, da izčrpavamo zaloge in skrbimo za to, da ljudje v drugih svetovih živijo v revščini. To je nasilje proti človeku. Takrat sem se zavedel, da ta mali svinčnik le nima tako majhnega pomena, kot sem sprva menil.

Kaj vas je pri dedu najbolj prevzelo?

Zanimivo je, da dedek med menoj in drugimi ni delal razlik. Anekdota, ki sledi, je, da sem moral med njegovimi govori in kampanjami zbirati denar za avtograme, ki jih je delil. Tako je Mahatma dobival denar za svoje socialne programe, nekega dne pa sem si tudi sam želel podpis na knjigo. Vprašal je: »Kje je denar?« Rekel sem, ni ga, ker je ta knjiga moja. Dejal je, da ni razlik med mano in drugimi, zato naj si zaslužim denar samostojno, brez posredovanja staršev. Rekel sem: »Nikakor! Sem tvoj vnuk in zaslužim si avtogram brezplačno.« Stavila sva, kdo bo dlje vzdržal. Dejstvo je, da nisem avtograma nikoli dobil, vendar me ni nikdar nagnal iz svojih prostorov, kot da sem naredil kaj narobe. Ko delamo kaj pomembnega, rečemo drugim, naj odidejo. Dedek ni bil tak, pustil je, da ljudje živijo svobodno, vendar se je držal svojih načel in stal za svojimi besedami.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli za atentat?

Svojega dedka sem imel vedno za dobrega človeka, zato nisem mogel verjeti, da ga lahko nekdo ubije. V trenutku jeze sem dejal svojim staršem, da bi atentatorja ubil, če bi ga videl. Opozorili so me na dedkove nauke, da tega ne bi želel, da to ni njegov nauk in naj se ne maščujem.

Na svojih predavanjih govorite o nasilju. Kaj pravzaprav je to?

Ko govorimo o nasilju, imamo v mislih predvsem fizično nasilje. Resnica pa je, da je veliko tudi nefizičnega, pasivnega. Temu v življenju ne posvečamo veliko pozornosti, vendar se dogaja vsak dan pred našimi očmi. Poniževanje ljudi, diskriminacija, prevelika poraba naravnih virov, denimo. Negativne misli o drugih so tudi del pasivnega nasilja, iz njih pa se rodijo jeza in predsodki.

Kaj pa jeza?

Jeza ni nujno povezana z njim. Nasilno je, če jo zlorabljamo. Jeza nas pelje naprej in je naš bencin, mi pa smo kot avto. V hindujski tradiciji pravijo, da sta v vsakem človeku dva tigra, eden predstavlja zlo, drugi dobro. Venomer sta si v laseh. Vnuk je vprašal svojega dedka, kateri v boju zmaga. Odgovor je bil: »Tisti, ki ga hraniš.«

Kako doseči mir v svetu? Je nenasilje prava pot?

Ljudje mislijo, da je nenasilje življenje brez orožja, vendar ni. Nenasilje je način življenja, če ne živiš in ne deluješ nenasilno, potem ne narediš nič. Ne moreš biti en dan nasilen, drugi dan ne. To poskušam razložiti na svojih potovanjih in predavanjih. Nenasilje se ustvarja na ljubezni, spoštovanju, razumevanju in sočutju. Če tega ne moremo dopustiti, smo na slabi poti, kajti to so temelji človeka in civilizacije. Mir je vedno mogoč, ljudje niso našli in iznašli še nič nemogočega. Danes pa žal nismo odločeni, da bi ga dosegli. Mir ni nekaj, kar se zgodi, ker le hočemo. Biti mora ustvarjen, razviti moramo družbe, v katerih so doma mir, razumevanje in ljubezen.

Kaj bi dejal vaš dedek Mahatma o današnji Indiji in družbi ter politiki?

Mislim, da bi se mu strlo srce. To ni takšna Indija, kot jo je želel videti. Vedno je govoril: »Če gre Indija po poti nasilja, potem to ni moja država, nočem biti v njej.« Po eni strani je zelo napredna, postaja bogata, gospodarsko razvita, po drugi strani pa vidimo skoraj 50 odstotkov ljudi, ki živijo v grozni revščini. Če ne narediš česa proti temu, ne naredi niti država, premožni posamezniki tudi ne, potem je to zelo brezbrižna poteza. Ljudje postajajo sužnji kapitala in svojega pohlepa. Tudi Mahatma Ghandi je pogosto narobe razumljen. Politiki obešajo njegove slike po stenah, vendar njegovim naukom ne sledijo. Večji napredek vidim v krogu mlajših ljudi. Nekajkrat na leto grem v Indijo in tam vidim mlade, ki so prebrali knjige ali gledali film, to v njih zbuja veliko sočutja in živijo tako, kot bi si želel moj dedek. Preprosto, a polno ljubezni in predvsem mirno.

Vam je prav, da vašega dedka častijo?

Vsi nosimo v sebi moč, da lahko naredimo spremembe. Nihče ni Jezus, vendar milijoni in milijoni ljudi sledijo in častijo Jezusa ter njegove nauke. Menim, da moramo narediti korak naprej, namesto čaščenja moramo njegove nauke uresničevati. Jezus, Buda, Ghandi, vsi so bili navadni ljudje. V trenutku, ko jih postavimo na piedestal in začnemo častiti, si v glavi naredimo zaporo, da česa takšnega sami ne zmoremo, ker nismo tako posebni. Smo le navadni ljudje. Tudi ne poskušamo narediti česa dobrega za to, ker se nam zdi nemogoče in pretežko. Tako ostanemo le pri čaščenju, pri aktualizaciji in uresničenju njihovih naukov pa ne, s tem pa se namen navadnih ljudi pravzaprav izgubi.

Kako boste prenesli dediščino sporočila v prihodnost?

To je izziv, kajti dediščine nočemo spremeniti v dogmo, ampak hočemo ostati zvesti sporočilu. Nekateri ljudje so se oklicali za ghandijance in so zaprti v tej dogmi. Vedno ko se kaj zgodi, odidejo brat dedkova dela, kot da nekaj, kar se je zgodilo pred 80 leti, nosi odgovor na današnja vprašanja. Da, lahko se učimo od Mahatma Ghandija, vendar se vse spreminja, prav tako ideje. Dedek je nekoč dejal, naj po njegovi smrti vsa njegova dela sežgejo, da duh nenasilja in pravičnosti živi naprej, da ne postane fosilizirana dogma. To je tudi načrt za prihodnost: živeti in učiti nenasilje, obenem pa se napajati pri idejah, ki jih je zapustila preteklost.