torek, 17. november 2009

Intervju - Matic Munc, psiholog, članek v Oni 17.11.09 V razmišljanju smo moški ostali 30 let za ženskami

Psiholog Matic Munc je dolga leta delal na centru za socialno delo Moste-Polje. Od začetka novembra pa svoje strokovno znanje deli z zaporniki na Povšetovi v Ljubljani. Prekipelo mu je. Zakaj? Zaradi pregorelosti, nerazumevanja nadrejenih in zaradi številnih napak, ki jih je opazil pri delu svojih kolegov. Noče se več boriti z mlini na veter, hkrati pa poslušati očitke, da mu gre zgolj za lastno promocijo. Škoda je le, da so številni otroci z njegovim odhodom izgubili odločnega podpornika in gorečega zagovornika svojih pravic.

Kakšno se vam zdi sodobno življenje v dolini Šentflorjanski?

Težko je iz več razlogov. Zdi se mi, da živimo v malo čudni državi, v mladi demokraciji, saj smo stari ravno 18 let. Čeprav bo zvenelo malo desničarsko, moram reči, da v naši družbi ni nobenih vrednot. Tradicionalne stvari so se pozabile, na pohodu je materializem. Pomen tega opažam še zlasti pri delu s starši. Večinoma so zmedeni in zblojeni, ker ne vedo, koliko vsega naj otrokom kupijo. Potem pa se negativni učinki opazijo na mulariji. Izrazito se kaže tudi pregovorni slovenski karakter, ki je zaprt in nagnjen k trpljenju.

Kje so vzroki, da smo Slovenci tako globoko v krizi odnosov?

Uuu, to je pa težka tema. Zelo! Marsikaj je med seboj povezano. Največji problem je spet materializem. Našo generacijo, ki je najaktivnejša, so že v mladosti naučili, da je treba grebsti na kup, nekaj zgraditi, narediti, doseči. Očitno nas tepe tradicija. Prijatelj Francoz, ki zdaj že pet let živi v Sloveniji, mi je dejal: »Vi ste družba, obremenjena s krivdo in strahom! Nenehno se bojite, da ste premajhni, da vas bo kdo napadel in pojedel. Kot narod ste zelo nesamozavestni, saj se stalno krivite za določene stvari.« S tem se povsem strinjam. Vse to se kaže na odnosni ravni in iz izkušenj lahko zatrdim, da smo Slovenci zelo zaprti in slabi pri izražanju čustev. Moška populacija je katastrofalna. Med strankami je le deset odstotkov moških, kar pa ne pomeni, da je psihosocialna problematika med ženskami bolj razširjena. Moški enostavno ne pridejo do svetovalca, ker jim kultura odnosov to preprečuje. Gre za popolnoma mačistično razmišljanje. Moški smo precej neopremljeni za današnje življenje, na številnih področjih pa ste nas povsem povozile. V razmišljanju smo ostali kakšnih 30 let za ženskami.


Vaše delo je zelo kompleksno, med ljudmi pa veljate za zavzetega varuha otrokovih pravic. Se na poti reševanja njihovih stisk pogosto spopadate z mlini na veter?

Ja, mlini na veter ... to je nekaj donkihotovskega. Kolikor se spomnim romana, se mi zdi, da je bil Don Kihot malo nor. Boj z mlini na veter je neumno početje. Raje bi rekel, da se večkrat zaletavamo v ovire. Pri svojih kolegih čutim nepojasnjen strah pred pogovorom in ukvarjanjem z otroki. Pa tudi starši imajo izjemno slab vpogled v svet svojih otrok. Želijo jim vsiliti vpogled v odrasli svet. Na vseh stopnjah, že petletnikom, najstnikom pa sploh ... Delo, ki sem ga doslej opravljal, je formalno pomenilo zaščito otrok. Nenehno smo njihove težave reševali odrasli, z otroki pa smo se premalo pogovarjali. To je velik minus. Po drugi strani se ne morem strinjati niti z ekstremisti, ki trdijo, da je treba otroka vedno upoštevati, da nikoli ne laže in ima vedno prav. Pri teh stvareh manjka malo zdravega relativizma.

Ja, tudi v javnosti prevladuje o socialnih delavcih stereotip, da ste birokrati, ki urejate socialne transferje in pritiskate žige na odločbe. Kako je v resnici?

To je res. Ta vtis sploh ni lažen. Poudariti pa moram, da je odgovornost posameznega delavca pri tem zelo majhna. Država je delo centrov za socialno delo popolnoma zbirokratizirala. To je ena stvar, druga pa je to, da moje kolegice in kolegi obravnavajo ogromno primerov hkrati. Zdaj, pred odhodom, sem moral svoje prešteti in sem prišel do številke 48 akutnih zadev. Torej, če bi vsaki posvetil le en dan, kar bi bilo korektno, bi človek z aktualno problematiko prišel na vrsto šele čez mesec ali dva. To seveda ne gre. Nimate pojma, kaj vse je treba o vsakem primeru napisati in izpolniti. Ko pride inšpekcija, pregleduje le papirje in ti morajo biti urejeni. Rekel bi, da birokracija obsega vsaj 50 odstotkov našega dela. Po mojem mnenju nepotrebnega, zato nekaterih stvari zavestno sploh nisem počel. Ne vem, ali je to državljanska nepokorščina ali kaj, vendar v določene baze nisem vnašal podatkov, ker bi mi to vzelo dva ali tri delovne dni. Kolegi hodijo v službo ob sobotah in nedeljah, da vnašajo podatke, ki so namenjeni sami sebi oziroma državnim organom, ki iz tega delajo statistike, ker se pač lepo berejo.

Novinarji in javnost pa takšne podatke dobimo z dveletno zamudo, ko so že povsem neaktualni.

Ja, seveda. Nočem se razbremeniti odgovornosti, zato priznam, da smo krivi mi sami. Problematika v CSD je izjemno pestra. K nam prihajajo ljudje, ki imajo spekter problemov, ne le enega. Treba je reševati njihovo finančno stisko, težave z odnosi, lahko se še ločujejo, otroci imajo učne težave. Socialni delavec mora vse to obvladati. Mislim pa, da je strokovno znanje zelo vprašljivo, kajti ljudje se dodatno ne izobražujejo. Saj se jih pošilja na uradna predavanja, ki so sama sebi namen. Gre za mletje otrobov, ki so pogosto stari že deset ali petnajst let. Družba je šla rapidno naprej, zato se socialni delavec pogosto boji, da se bo moral lotiti stvari, ki so zunaj njegovega znanja. Velikokrat nam očitajo, da smo premalo na terenu, kar je čisto res. Terenske obiske moraš stlačiti med uradne ure in pisarniške obveznosti.

Greste med ljudi v prostem času?

To je pa strogo prepovedano. Jaz nimam zunaj delovnega časa kaj početi na terenu. Ne morem v soboto pozvoniti nekomu na vrata in reči: Dober dan, kako se kaj imate? To je prepovedano. Nekateri to sicer počnejo, a ni legalno. Vse moramo opraviti v 40-urnem delovnem tednu. Stik z ljudmi je izjemno opešal prav zaradi birokratskega dela, ki presega že vse meje razumnega. Strahovi med kolegi so veliki tudi zato, ker je problematika državljanov čedalje hujša in kompleksnejša. Zlasti zadnje leto je alarmantno.

Kako bi ocenili delo CSD?

Če bi imel na voljo lestvico od ena do pet, bi zaslužilo komaj minus dve, komaj zadostno. Gre za neverjetno razdrobljenost, popolno neenakopravnost, kajti kraj bivanja ljudi destinira, kako bodo obravnavani. Naših 62 različnih praks, vsak CSD vodi svojo, pod vodstvom direktorjev, ki sedijo v svojih foteljih že leta in leta, brez kakršne koli spremembe miselnosti, ne zagotavlja vsem ljudem enakih možnosti. Nekje vas obravnavajo korektno, drugje vam pa denimo lahko za isti primer vzamejo otroka. To je ustavno sporno. Druga stvar pa je ta sijajno napisani, vendar nesrečni zakon o nasilju v družini. Nekateri ga še zdaj prebirajo in se ne zavedajo, da velja že leto in pol. Da študiramo nekaj členov zakona, ki bi moral že delovati, je podcenjevalno. Obstajajo pa tudi področja, na katerih CSD sploh nimajo pametnih odgovorov. Veliko več bi se morali ukvarjati z inovativnimi metodami zaščite in obravnave najstnikov, ki so ta trenutek najbolj problematična populacija, bistveno bolj kot pred petimi leti. Kam jih poslati, ko ne morejo biti doma? Za zdaj so jim na voljo le klasični zavodi. Če bi nekaterim mojim kolegom postavili vprašanje o internetnem nasilju, bi ugotovili, da še slišali niso za to. Policisti so precej pred nami. Tudi nad starejšimi ali hendikepiranimi se dogajajo hude zlorabe, pa nimamo predvidenega niti enega sistemskega načina obravnave. Čisto sivo področje! Sistem je ostal nekje v osemdesetih letih, s kadri vred, zato ni čudno, da je praksa CSD slaba. Po mojem mnenju bi bila nujna tudi preverba licenc strokovnih delavcev, saj se stvari nenehno spreminjajo in jim je treba slediti.

Katere karakteristike mora imeti oseba, ki se odloči za tako človekoljuben poklic, kot je socialni delavec?

Absolutno gre za human in humanističen poklic, zato je velika škoda, da je tako razvrednoten. Socialni delavec mora biti emocionalno stabilen, brez prehudih osebnih težav, ki bi vplivale na njegovo delo. Ljudi z različnimi življenjskimi stili mora obravnavati enakopravno. Vsi smo ljudje. Tudi tisti, ki so se v življenju večkrat zmotili, imajo pravico do enakovredne obravnave. Nekateri v naših vrstah imajo težave s tem, da bi takšne jemali enako kot ugledno stranko. Vsakemu je treba priti blizu, biti moraš informiran in ljudem ponujati dobre rešitve. Ni dovolj, da imamo diplome, potrebno je specialno znanje. CSD spremljajo ljudi od rojstva do smrti in težko je biti dober na vseh področjih. Univerzalci se ne obnesejo najbolje, učinkovitejši so tisti s specialnimi in terapevtskimi sposobnostmi, ki ves čas spremljajo in uvajajo izkušnje iz dobrih praks.

Rekli ste, da so številni vaši kolegi izgubili srce. Zakaj tako mislite?

Tako je, meni je prijetno komunicirati z mediji. Mnogi mislijo, da to počnem zaradi samopromocije. To je smešno, ampak OK. So pač nevoščljivi, to je slovenska karakteristika. Nekaterim je skočilo v nos. Ja, srce pa so izgubili zato, ker so se ustrašili za zaposlitev, včasih pa tudi zaradi šikaniranja direktorjev centrov. Nekateri so vajeni delovati na ukaz. Direktor pride v pisarno in reče, to boš naredil, tako in tako. Sam na srečo nisem imel take izkušnje, vem pa za druge. Bil sem predsednik sindikata in kolegi so prihajali k meni z zgodbami o šikaniranju na delovnem mestu. Po drugi strani so prihajale k meni tudi stranke iz vse Slovenije s kupi papirjev in me prosile, naj pogledam, ali je bila njihova obravnava v redu. V papirjih so bile katastrofalne, grozljive strokovne napake in ugotovil sem, da jih obravnavajo po kalupu. To me najbolj moti, da so nekateri izgubili srce, tako da so določene primere diskriminirali glede enakopravnosti. V razveznem postopku je lani kolegica rekla moškemu, da ne more biti nikoli enakovreden pri dodelitvi otroka, zaradi biološkega minusa. Tudi številke to potrjujejo. Še zdaj je le deset odstotkov otrok zaupanih očetom. V Ljubljani je sicer ta praksa boljša, drugje po Sloveniji pa moški sploh nimajo nikakršne možnosti. Diskriminirani so tudi zaradi narodnosti pa ljudje z drugačnimi življenjskimi stili, ki so morda res malce drugačni od kalupa, morda malo nenavadni, čudaški, vendar je na podlagi tega sprejemati odločitev neodgovorno. Denimo revščina: nekateri ljudje živijo v socialno zelo slabih razmerah, a to ne bi smel biti faktor odločanja, ali jim bomo vzeli otroke ali ne. Pozabili smo, da so to ljudje.

Pravijo, da tisti, ki ni na lastni koži izkusil gorja, ne more dojeti stiske bližnjega. Je res?

Ja, to je res. Tu lahko govorimo o takih, ki so bili rojeni z zlato žlico. Sicer se je empatije mogoče delno naučiti, a je zelo koristno, če prihaja iz prakse. Več je pride z ljudmi, ki so kdaj živeli na dnu ali doživeli kaj hudega. Ni pa rečeno, da so zato diskvalificirani. Denimo meni včasih kdo reče, kaj boste vi govorili o otrocih, ko nimate lastnih. Ni povsem res! Delam tudi z odvisniki, pa nisem bil nikdar na igli.

Ali vendarle kdaj črpate izkušnje iz svojega življenja?

Absolutno! Velikokrat povem ljudem takšne primere. Moraš se postaviti na nivo posameznika in pri tem so anekdote in izkušnje iz lastnega življenja zelo dragocene. Tudi jaz sem podnajemnik. V življenju sem se selil že dvanajstkrat, kar pomeni, da vem, kako je nekomu, ki išče stanovanje. Ljudem lahko iz lastne izkušnje pomagam. So tudi druge stvari. V svoji adolescentni dobi nisem bil ravno »perla«, kar pomeni, da tudi iz tega lahko potegnem marsikatero izkušnjo. S tem se socialni delavec človeku približa in izgubi vzvišeno držo.

Poznate kakšnega kolega, ki je imel res hude socialne izkušnje?

Seveda. Teh ni malo. Če smo iskreni, je odločitev za študij socialnega dela velikokrat povezana z lastnim motivom. Veliko jih je z zelo, zelo hudimi izkušnjami. Uspelo jim jih je dobro predelati in zdaj jih uporabljajo v drugih primerih.

Kako je z vami? Je bilo vaše otroštvo bistveno drugačno od današnjega? Kako je bilo v šoli?

Ja, vsekakor je bilo drugače. Moja ravnateljica je bila Angelca Likovič. V šoli je bilo veliko več reda in avtoritete. Nobenega nasilja in kaznovanja, bilo pa je jasno, kdo je tam in zakaj. Če je takrat učenec dobil slabo oceno, so starši in učitelji pritisnili nanj, zdaj pa starši in otroci pritiskajo na učitelja, zakaj nima boljše ocene. Tudi z odvetniki. To so resnične zgodbe, in ne izmišljene anekdote. Tudi splošna klima je bila bolj sproščena. Spomnim se, da smo se veliko več igrali, več smo se družili. Današnje virtualno druženje je povsem neosebno in ta sodobna tehnologija je neke vrste zabloda, ker zmanjšuje možnost osebnega kontakta. Vzgajamo generacije izrazitih narcisov in to ne pomeni nič dobrega. Tudi v delovnih kolektivih bodo težave. Danci, ki so 30 let pred nami, nas opozarjajo, da bomo v hudi krizi, ko bomo imeli generacijo zaposlenih 30- in 40-letnikov, ki bodo narcisi, ki ne bodo znali prenašati kritike, ki bodo prepričani, da morajo vedno doseči svoje.

Najbrž ste se srečali tudi z najbolj krutimi usodami otrok. Ali v takih primerih lahko ohranite distanco in ravnate razumsko? Vas kdaj premagajo čustva?

Pogosto. Sicer človek sčasoma dobi debelo kožo. Če bi v vsak primer vložil celega sebe, ne bi mogel več delati. Poskušam se naučiti, čeprav mi ni še dokončno uspelo, da ne nosim stvari domov, in se zavedati, da ima dan samo 24 ur, jaz pa sem le človek, ki lahko naredim toliko in nič več. Stvari bodo počakale na jutri. Pri tem delu moraš biti fit in čistih misli. Je pa včasih jeza na ljudi, ki grdo ravnajo z otroki, neobvladljiva. Tisti trenutek enostavno ne moreš ohraniti profesionalne distance. Včasih sem tudi prizadet, včasih pa ganjen, denimo kadar se dobro izteče. Spomnim se primera, ko je oče materi odtujil hčer. Mama se je izpostavila v medijih in ga prosila, naj ji jo vrne. Jaz sem bil tisti, ki ji je hčerko predal. To je bil eden mojih najlepših trenutkov. Mama je čakala, in ko je objela deklico, sva še midva s kriminalistko jokala. Sicer pa s čustvi res ni mogoče racionalno razmišljati, zato mora človek pri mojem delu imeti ventil za sproščanje. Vedeti je treba, da so v večini primerov že vsi čustveno vpleteni, če je med njimi še socialni delavec, nastane golaž in to ni dobro. Je pa res, da nimam milosti za ljudi in ne sprejmem nobenega opravičila, če ugotovim, da je nekdo na otrokovih nogah ugašal cigarete, ga priklepal k radiatorju ali podobno. Ja, tudi to je moje delo. Poden družbe! Dogajajo se res krute stvari. Tega je veliko, vendar se v javnosti o tem ne govori, ker ni atraktivno. Zelo daleč od poštenega odnosa do otrok smo. Ogromno je telesnega kaznovanja.

Še posebno odločni ste v primerih spolne zlorabe otrok. Jih je veliko?

Ja, zelo veliko. Nekaj je tudi t. i. dvojnih zlorab. Nekatere ovadbe so res lažne in manipulativne, je pa žal veliko resničnih. Zadnje čase jih opažam veliko, kar ni neposredna fizična zloraba, ampak kršenje nedotakljivosti zaradi pornografskega materiala. Ljudje to zelo težko sprejmejo. Denimo oče ima doma na računalniku pornografijo. Vprašam ga, ali ima njegov otrok dostop do računalnika. Seveda ga ima. Vprašam, ali je to gledal. Odgovori, verjetno. Potem je pa začuden, ker sledi kazenska ovadba. Odnos do spolnosti je med najstniki katastrofalen. Posilstva in spolno nasilje, kjer se jemlje žensko kot krut objekt ... Petnajstletniki so prepričani, da njihova vrstnica pač mora biti na voljo za spolne usluge. Mladoletniško prostitucijo seveda imamo. Ne zatiskajmo si oči. Še vedno je odkrijemo premalo.

Kakšni starši smo Slovenci?

Zelo zmedeni. Zaradi preveč informacij. Po knjižnicah so polne police knjig o vzgoji. V šoli za starše vedno povem, da v nobeni nista omenjena njihov Tilen ali Saša. Zmedeni so tudi zaradi vzgojnih vzorcev iz prejšnje generacije, ki je bila bolj rigidna. Radi bi vzgajali drugače, kar jih lahko zanese v permisivni vzorec. So pa tudi zelo utrujeni in ne zmorejo več. Če bi CSD imeli manj birokracije, je starševstvo gotovo polje, na katerem bi morali intenzivneje delati. Že priprava na rojstvo bi morala vključevati strokovno podporo. Imamo pravi plaz razvez, ko so otroci stari šele nekaj mesecev. Starši so popolnoma nepripravljeni, otrok je prišel, fino, on pa poroča, da se mu je partnerica odtujila. Nista se pogovorila, nihče mu ni pomagal ... Vprašam ju, draga moja, ali sta vidva že kdaj živela skupaj? Ne, enkrat sta bila štirinajst dni skupaj na počitnicah. To so veliki šoki, zdrave potrpežljivosti je pa zelo malo.

So res kakršni koli že biološki starši za otroke boljše okolje kot nadomestne družine ali ustrezne ustanove?

Tako je: otrok potrebuje varno okolje, ki mu ga lahko zagotovi marsikdo. Trditev, da lahko zanj dobro poskrbi samo biološki starš, je laž. Prav ti so velikokrat zlorabitelji svojih otrok ali pa povzročitelji nasilnih dejanj. Iskanje nadomestnih staršev je naloga države. Ta mora poskrbeti, da so to kakovostni in izobraženi ljudje. Otrok potrebuje varno in zdravo okolje. Žal pa tudi veliko nadomestnih staršev ni dobrih. Nalijmo si čistega vina, tudi v rejništvu imamo težave. Rejniki so še najmanj krivi, saj jih ni nihče poučil, da noben otrok iz lepe družine ne gre v rejništvo in da imajo vsi slabo predzgodovino. To so izjemno zahtevni otroci.

Se zgodi, da se na kakšnega še posebej navežete?

Vsaj enkrat na teden zelo slabo spim ali imam nočne more, ker ne vem, ali sem za določenega otroka naredil čisto vse, kar bi lahko. Marsikdo mi sede v srce. To so ljube osebe. Ni lepšega kot srečati takšnega otroka čez pet let, ko je že formirana oseba. Samega sebe energetsko polniš s primeri, ki so se dobro končali, čeprav moram priznati, da je vedno tudi nekaj takih, ki so postali dilerji ali kaj podobnega. Če pa vidiš koga, o katerem si bil prepričan, da bo končal v zaporu, poročenega, z majhnim otrokom, je res lepo. Najbolj pa mi sežejo v srce majhni, tri, štiri ali pet let stari otroci, ki si sami ne morejo pomagati. Pelješ ga k zdravniku pa vidiš, da ima ves hrbet v podplutbah ali porezan. Tega je bilo v zadnjih letih preveč.


Ste se zato odločili za novo delovno mesto? Svoje znanje in izkušnje nameravate uporabljati med zaporniki. Zakaj?

Hja, zakaj? Dva vzroka sta, emocionalni in racionalni. Dejstvo je, da sem se fizično izčrpal, da me vodstvo ni upoštevalo in mi je nalagalo preveč. To zame in za odnos z ženo na dolgi rok ni dobro. Pojavljajo se že znaki kronične preutrujenosti. Tega si ne želim, ker sem videl že preveč pregorelih kolegov. Drugi vzrok pa je, da me terapevtsko delo izredno zanima. Na CSD sem imel zelo malo možnosti za to. Gre za strokovni izziv in želim si napredovati. No, je pa še tretji vzrok, namreč utrudil sem se od prepričevanja kolegic in kolegov, da ne delamo prav. Tega ne zmorem več. Tudi z ministrstvom smo prevečkrat debatirali, učinek pa je bil premajhen. Preveč je bilo tudi izobraževanj, ko smo se dobili, poslušali predavanje, šli na kavo, kosilo, na koncu pa odkljukali še en delovni dan. Časi niso takšni, da bi si to lahko privoščili.

Ni komentarjev:

Objava komentarja