Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv
- življenja otipljiva prispodoba -.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.
Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.
In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže …
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.
In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
"Gospod natakar, še en konjak, prosim!"
Ljubezen moja je
Ljubezen moja je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok
ljubezen moja je.
Nekoč pa vendar bo
vsa druga, kot je zdaj,
kot razcveteni maj
ljubezen moja bo.
In stihi bolečin
in žaljenih dobrot
tedaj utro si pot
do tujih bolečin.
In v srcih šel bom v svet
kot dobra bit ljudi,
kot dobra vest ljudi
bom v sto smeri šel v svet.
In ko bo najbolj tih
najbolj tenak dvospev,
ljubimec vanj bo vplel
moj polotožni stih.
In mehki njen poljub,
njegov mehak objem,
bo tudi moj objem,
bo tudi moj poljub.
In zmerom lep in mlad
brez konca snubil bom,
brez konca ljubljen bom,
ves svež in lep in mlad.
Pa naj ljubezen je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok,
ljubezen vendar je..
Ljubezen moja je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok
ljubezen moja je.
Nekoč pa vendar bo
vsa druga, kot je zdaj,
kot razcveteni maj
ljubezen moja bo.
In stihi bolečin
in žaljenih dobrot
tedaj utro si pot
do tujih bolečin.
In v srcih šel bom v svet
kot dobra bit ljudi,
kot dobra vest ljudi
bom v sto smeri šel v svet.
In ko bo najbolj tih
najbolj tenak dvospev,
ljubimec vanj bo vplel
moj polotožni stih.
In mehki njen poljub,
njegov mehak objem,
bo tudi moj objem,
bo tudi moj poljub.
In zmerom lep in mlad
brez konca snubil bom,
brez konca ljubljen bom,
ves svež in lep in mlad.
Pa naj ljubezen je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok,
ljubezen vendar je..
Zimska elegija
Po ulicah drhte luči
v ledenem vetru.
Sneg prši in se lovi na plašče dam,
ki z moškim pod roko gredo
iz nočnih zabavišč. Ves sam,
z rokami v žepu in z glavo v ovratniku,
mlahav capljam po znani poti
v osamelo in hladno posteljo,
kot pes, ki žene ga nagon.
Izpelo srce je že pomlad.
In ves moj um je hladen kot obraz,
ki kljuvata ga sneg in mraz.
Mlad sem, a mnogo je bilo
že v srcu tem. In spet prešlo
kot rahla krpica snega,
ki leže na asfaltna tla
in se stopi. In mnogokrat
bom še takole hodil spat.
A zmerom drug.
Vsak dan bolj star,
vsak dan bolj trezen in nikdar,
najbrž, več srečen. To telo
v neskladje s srcem je zašlo.
Tako svoj čas bom preživel
zrahljan sam v sebi, živ mrlič,
ki je življenje prenapel,
vsaj nekaj dal, dobil pa nič.
Naj bo, kar mora biti. Vek
za vekom mirno se vrsti
in vse prekriva, kakor sneg,
ki v drobnih kosmih si sledi
in beli tla. Zdaj moj korak
v stopinjah črnih se pozna.
Čez noč namedlo bo snega
in pobelilo črni tlak.
Po ulicah drhte luči v ledenem vetru. Sneg prši ...
www.youtube.com
Song Title: Only You Piano & Violin Instrumental
Pričakovanje
Z ljubeznijo v očeh in v kretnjah rok
iz mraka stke se na najtišje klice
napol zbujenih čustev in v prostranstvu
med mislijo in stropom zalebdi
vsa kakor je, s podobo in vsebino,
vsa zaokrožena v svoj mili pojem.
Vsa kakor je, vsa v jasnosti žari,
a vid srca je oslepljen od nje
in ustnice ljubezen šepetajo,
a sluh duha je od sladkosti gluh
in želja, ki ji žarči iz telesa,
mrtviči misel kot napoj mamila:
vse je in ni, ker je preveč vsega,
in vse se staplja v srečo: to je Ona.
In že je ni in že je daleč proč.
Lesket pohištva zre razkritost njeno:
z dišečim milom si umiva grudi,
ki ožijo jih želje za poljubi,
perilo nežno k bokom se privija,
kot da že čuti ljubosumje rok,
obleka šepeta: prikrij -- pokaži!
zrcalo nemo graja in priznava,
kazalček zvonko, tenko klenka takt,
a vse krog nje šepeče: k njemu! k Njemu!
Čez znane parke, hiše in zvonike
nestrpno stopa v hlastnem taktu petk,
na svilo meč poljubljajo jo zvezde,
rumeni šžip ji čeveljčke črni,
pomladni vonji se love ji v krilo
in cvetni prah ji lega na lase
in vetrc ji na prsih radovedno
maje ograjico iz črnih čipk...
In, čuj, že s šolenčkom razmakne šipe
in se nasmehne: Glej, pa sem prišla.
V polmraku jopica se zasmeji
in krilo v molk olajšano zavzdihne
in dvoje petk nestrpno kljune v tla
in bel doprsni kip skoz mrak zaplava
in plava in spusti se niže in niže
in že ljubeče zadrhti v uho.
Potem molče strmiva v medli strop.
Vse polno živih rož po njem cvete,
cvete, cvete, bohoti se in peni
in ko že sreča skoraj zakipi,
zaprosi misel: Pridi, znova pridi!
-- -- -
Samotni avto s progami svetlobe
izbriše s stropa zemljevide sanj
in sinji mrak očisti platno čustev
za nove barve, druge, vendar iste,
ki vedno znova jih nanaša želja
v pričakovanju petkastih stopinj.
Oktobrsko deževje
Ti stihi, glej, še zmerom govore
kot je nekoč govoril lesk očesa,
še zmerom sanjajo, žele, drhte
in čakajo in čakajo nečesa ...
Ničesar ni bilo. In tisto malo
kar je bilo, zamrlo je v obeh.
Le hrepenenje stihov je ostalo
kot nosno zrnje na kamnitnih tleh.
In ona, ki ji čas je gospodar,
mar ni podložna njih prijazni hvali? -
saj ve, da bodo isto šepetali,
ko bo že stara in nelepa stvar.
Ko bo od let izžeta in bolezni,
ko ne bo več nikogar, ki bi dvoril
ji z nežnim upanjem in ji govoril
besede o lepoti in ljubezni.
Morda se mi zato še kdaj zazdi,
da je stopila izpred ogledala
in za trenutek v mislih poiskala
med rimami pridih jesenskih dni.
Pogrebni marš ljubezni
Nisem klel ne žal besede rekel,
pred očmi so zablazneli krogi,
z nožem v hrbtu sem se opotekel
po iskreči snegovi preprogi.
Rad bi potegnil nož iz rane,
toda roki je odmrla sila
in če klino prst le malo zgane,
znova čutim cel vbodljaj rezila.
Vlečem se naprej in kri se zbira
po ročaju in vsa težka kaplja
na iskreči sneg in v njem umira
in v škrlatne zvezde ga raztaplja.
Tudi če se noga ne ustavi,
tudi če pojenja bolečina,
tudi če se rana kdaj zazdravi,
zmerom bo ostala brazgotina.
Bolečina žge in žge vse huje,
z zadnjim besom blazno zobe stiskam,
da me v tihi noči kdo ne čuje,
in noge skoz gosti sneg potiskam.
Težko je umirati v tišini,
težko je umirati v samot,
težko je umirati v slepoti,
težko je umirati v bolečini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar