ne vem, filing mam tak..

Živjo, a grem loh z vama?

Ja!

A vaju kej zebe?

Neeeeeeeeee.

A trenirata?

Ja.

A res, ful lepo. Kok časa pa že?

5 let.

5?!, tok doug, ja pol morta bit pa že kr zlo dobre. Kok sta pa stare pol?

9.

Pa že kr tok časa. Pridne sta, res. Kaj pa šola, ker razred sta pol, tret?

Četrrrrrrrrrt.

A že?Joj, kok gre cajt, se spomnem, k sm biu js še u četrtem, šole u naravi. Kaj pa šola, gre, prepišeta al kako?

Ja, ena urca pa sva fertik.

U, pridne. A to mate zdej že razredni pouk, al kako?

Ja, zdej mamo že ocene.

Kako, a do tretga ni ocen?

Ne.

Zanimivo, sploh nism vedu. Pa vama gre, ni teško use skup, ni preveč?

Ne, kje, sej je ful lahko.

Joj, pa sta res pridne, ful dobr to, ful lepo. No, uživita naprej, lepo trenerita. Dijooo!

Enako, hvala, diooo!

Ne vem, zdi se mi, tak filing mam no, da se moj fotr do petnajstga leta ni tok, kaj šele tko empatično, pogovarju z mano, kt sm se js z nima na eni sami vožni s sedežnico. Sej pravm, ne vem, filing mam tak..

”Kot skoraj vsi starši, tako tudi moji niso pomagali prebujajočim se življenskim nagonom, o katerih se ni nič govorilo. Z neizmerno skrbnostjo so le pomagali mojim brezupnim poskusom, da bi zatajil resničnost in še naprej bival v otroškem svetu, čeprav je bil čedalje bolj neresničen in zlagan. Ne vem, ali lahko starši pri tem kaj dosti napravijo in svojim nič ne očitam. Bila je moja stvar, kako bom kos samemu sebi in kako bom našel svojo pot, in to stvar sem opravil slabo, kot večina dobro vzgojenih.” Hesse, Demian