nedelja, 27. december 2009

Zlorabljena in prisilno zdravljena zaradi homoseksualnosti: Božična zgodba o pravem peklu, Dnevnikov objektiv


Leta 2008 je hrvaško državno tožilstvo vložilo obtožnico proti bivši ravnateljici Psihiatrične bolnišnice Lopača na Reki, zdravnici psihiatrinji Mirjani Vulin. Obtožena je zlorabe položaja, kaznivih dejanj proti zdravju ljudi, nevestnega ravnanja in kršenja pravic pacientov.

Obtožnica je bila podana na podlagi pričevanja 21-letne Ane Dragičević z Reke, ki je bila od svojega 16. do 21. leta v psihiatrični bolnišnici zlorabljena in prisilno zdravljena zaradi homoseksualnosti. Danes Ana Dragičević šteje 22 let, živi na Reki, je zaposlena, hodi v šolo in poskuša pozabiti grozote najnežnejših let svoje mladosti. Medtem ko pripoveduje, Ana še vedno joče, a njen pogum je osupljiv, njena volja neuklonljiva.

Kdaj ste spoznali, da vas privlačijo dekleta, kako so se odzvali vaši najbližji, vaši starši, sestri?

Že od malega sem to vedela, občutila, gojila sem čustva do deklet, privlačile so me, v sebi sem se tega že zgodaj zavedala. Starši so izvedeli, ko sem imela 15 ali 16 let, ko sem začela hoditi s svojo prvo punco. Odzvali so se grozljivo, zapirali so me v hišo, hoteli so naju ločiti za vsako ceno, gnusila sem se jim, na koncu so me zaprli v psihiatrično bolnišnico Lopača. Videli so naju skupaj, vedeli so za naju, dali so mi vedeti, da se jim to gnusi, sestra mi je rekla, da sem odvratna, bolna, izprijena. Moji so iz okolice Zadra, oče je iz Islama Grčkega, mama iz Mandaline, to so zelo konservativni, zaostali kraji. Starši tega preprosto niso hoteli sprejeti. Ko sem prišla iz Lopače, se me je oče odrekel. Izjavil je, da bi, če bi vedel, da nisem bila zaprta zaradi droge, ampak zaradi homoseksualnosti, kar se njega tiče, lahko ostala v bolnišnici za vedno.

Kdaj in zakaj so vas zaprli v psihiatrično ustanovo?

Zgodilo se je 20. oktobra 2003. Stlačili so me v psihiatrično bolnišnico Lopača na Reki. Zdravnica psihiatrinja Mirjana Vulin me je prisilila v lažno priznanje, da sem odvisnica. Po izsiljenem priznanju pa me je začela zdraviti zaradi homoseksualnosti, torej zato, ker imam rada punce. O kakšni odvisnosti ni bilo več govora.

Kaj je privedlo do tega, da ste se kot 16-letna deklica znašli v psihiatrični bolnišnici?

S punco sva bili na begu, pobegnili sva od doma, skrivali sva se po mestu. Nisva bili problematični, pobegnili sva zaradi nasilja, ki se nama je dogajalo. Starši so obvestili policijo in ta naju je na koncu našla. Hoteli so nama podtakniti droge, kar je bila laž, čista laž, nikoli nisem niti poskusila nobene droge. Našli so naju v kavarni Palah. Policijska inšpektorica je rekla, da bova šli "zlepa ali zgrda". Odpeljali so naju na policijsko postajo, kjer so naju temeljito preiskali, seveda niso našli ničesar. Potem so me stlačili v policijski avto. Pojma nisem imela, kam me peljejo. Šele po tednu dni me je neka medicinska sestra vprašala, ali vem, kje sem, in povedala, da sem 15 kilometrov iz Reke, v psihiatrični bolnišnici Lopača. Policija me je torej pripeljala tja gor, privedli so me v glavno ambulanto v Lopači, tehnik me je prijel pod roko in vprašal, kaj sem vzela, na čem sem. Odvrnila sem, da nisem vzela ničesar.

Odpeljal me je na oddelek B. Takrat nisem vedela, kaj to je. Oddelek ima moški in ženski del, na obeh imajo prostore za izolacijo. Natančno bom opisala, da bo jasno, kakšno mučenje je to bilo. V izolacijo so me poslali štirikrat. Prvič so me zaprli v izolacijo prvi dan, ko sem prispela v bolnišnico. Imela sem 16 let, nisem bila ne agresivna niti nevarna. Vseeno so me zvezali v prisilni jopič, me dodatno privezali še z usnjenimi pasovi na posteljo, me dali v plenice in "nafilali" z injekcijami, od katerih sem bila popolnoma omamljena, uspavana. Ob 5. uri zjutraj sem se zbudila, slišala sem zvoke, človeške glasove, nisem vedela, kje sem. Na sosednjih štirih posteljah sem videla privezane ljudi, spraševala sem se, kdo so...

Ugotovila sem, da sem v nekakšni ustanovi, da tem ljudem menjajo plenice, da so to psihični bolniki, bila sem v smrtnem strahu, paniki. Pojavila se je medicinska sestra in rekla: "Ana, če boš ubogala, bomo tudi mi v redu." Takrat me je prešinilo, spoznala sem, da sem v resnih težavah. V trenutku mi je bilo vse jasno. Takrat so me držali v prisilnem jopiču sedem dni. Sedem dni plenic, sedem dni prisilnega jopiča, sedem dni pasov, s katerimi sem bila privezana na posteljo. Bil je pravi pekel.

So opravili kakšne teste?

Ne, nikakršnih testov ni bilo. Vztrajala sem osem mesecev, naj opravijo krvne preiskave za droge, vztrajala sem, da nisem ničesar jemala, saj nisem bila nikoli odvisnica, vendar mi nihče ni hotel vzeti krvi in narediti testov. Imeli so samo moje izsiljeno priznanje, torej laž, ki je bila posledica fizičnega in psihičnega mučenja. Drugi pacienti, odvisniki, so mi rekli, naj se zlažem, sicer ne bom nikoli več prišla ven. Kaj jaz vem o drogah, o heroinu, o vsem tem? Ničesar! O drogah sem prebrala s plakatov v prostoru, kjer smo imeli skupinske terapije - no, imeli smo hudiča in mučenje, ne pa terapije. Na plakatih so bile opisane različne vrste drog in ko sem kasneje morala lagati, sem vlekla iz spomina, kaj je pisalo na teh plakatih, da sem lahko govorila podobno kot drugi.

Takrat ste bili dijakinja?

Ja, hodila sem v srednjo šolo, najprej sem bila vpisana v likovno šolo, to so bile moje sanje že od malih nog. Tam sem tudi spoznala svojo punco. Kasneje so me izpisali iz likovne šole, da bi naju ločili, in me vpisali na kemično grafično šolo, pa spet izpisali in vpisali drugam, proti moji volji. Hoteli so naju na vsak način ločiti; da bi si izborili najino ljubezen, sva se morali ves čas skrivati in bežati, niso naju pustili pri miru. Preganjali so naju, večkrat naju je iskala policija, ko naju je našla, so naju odpeljali domov in spet ločili. Nisva smeli ven, bili sva zaprti na domu, da se ne bi mogli videvati, srečevati. Ampak sva vedno našli način, da sva se lahko srečali.

Dovoljenje za zdravljenje so podpisali starši?

Takrat so podpisali starši, takrat so še lahko. Jaz nikoli, niti takrat niti kasneje, nisem hotela ničesar podpisati. Ob drugi hospitalizaciji, ko sem bila že polnoletna, pri osemnajstih, so me spet prisilno zadržali, brez moje privolitve ali soglasja. Zaprli so me na silo, še za tri leta so mi odvzeli svobodo. Skratka, protizakonito so mi odvzeli svobodo od mojega 16. do 21. leta. Vse je bilo protizakonito in protipravno, tako z vidika papirjev kot dejstva, da so me zdravili zaradi homoseksualnosti.

Ko so me vmes enkrat izpustili domov, za dva meseca, so me izpustili zato, ker je zdravnica menila, da me je "ozdravila" homoseksualnosti. Preden so me izpustili, me je vprašala, koga bi izbrala, če bi lahko izbirala med fantom in punco. Bila sem besna, vedela sem, da moram lagati. Rekla sem, da fanta, kajti očitno je bilo, da me bo samo tako izpustila iz bolnišnice. Zanjo je bila to zmaga, rekla je, da se mi stanje izboljšuje, da napredujem, da sem ozdravljena.

Mamo in sestro sem prosila, naj me rešita iz bolnišnice, rotila sem ju: "Ali ne vidita, kaj se dogaja?" Pa sta vse zatožili zdravnici Vulinovi, ki mi je nato zagrozila, da bom tam še deset let. Pogledala sem svojo mater, sestro, nisem mogla verjeti, kaj sta mi naredili. Imela sem občutek, da na obisk prihaja zlodej, hudič, ne pa družina.

Kako so vas "zdravili", s kakšnimi sredstvi in metodami?

Torej... brutalno. Z brutalnimi terapijami in sredstvi. Zaprli so me na oddelek za težke psihične bolnike, kjer so bili najtežji shizofreniki, ljudje, ki so nevarni za okolico in zase. In medtem ko so oni mirno hodili naokoli in stresali svojo grozno agresivnost, so mene, zdravo, zaprli tja notri in me zvezali. Tako kot nekatere druge odvisnike in mladoletne otroke, ki so za cigarete spolno zadovoljevali starejše paciente. In vodstvo je to vedelo.

Popolnoma zdravi so mi dajali tablete za shizofrenike, leponex in nozinan. S temi tabletami te ubijajo, tam smo bili njihovi poskusni zajčki. Tablete imajo grozljive stranske učinke: oči se obračajo na belo in ko se mi je to začelo dogajati - pred tem sem to videla pri neki težki bolnici s shizofrenijo -, sem mislila, da je konec z mano, da sem znorela, da nisem več normalna. Drugi stranski učinki so še močno slinjenje, potenje, prebujala sem se v mlakah sline in znoja, lasje, obleka in posteljnina so vsi premočeni, kar teče od tebe, pa prisilne misli, prisilne sanje, panika, strahovi, flashbacki, sanje o posilstvu... Grozljive misli se ti podijo po glavi. Imela sem napade, hotela sem kričati, sama sebe sem skušala umiriti, govorila sem si, "naj gre to ven iz moje glave". A vedela sem, da moram zdržati, zavedala sem se, da se mi to dogaja zaradi zdravil.

V bolnišnici so nas zaposlili z nekakšno "delovno terapijo", delali smo namesto medicinskega osebja. Morala sem negovati starejše paciente, jih previjati in umivati, jim brisati zadnjice, jih kopati, hraniti, dobesedno vse. Sestre ti natrpajo kup plenic in ti moraš prati, brisati, vse, ne glede na to, koliko je pacientov na oddelku. Morala sem čistiti stranišča, prati, šivati, delala sem tudi v kuhinji, v menzi sem delila hrano.

Ves čas ste bili podvrženi intenzivni terapiji za shizofrenijo, čeprav brez ustrezne diagnoze? Kakšno diagnozo so vam sploh pripisali?

Nikoli nisem imela diagnoze shizofrenija. V bolnišničnih dokumentih piše, da je šlo za "odvisnost od opiatov in vedenjske motnje v obliki homoseksualnosti". V psihiatriji istospolno usmeritev ponekod še vedno definirajo kot vedenjsko motnjo.

Rada bi povedala, da je edini normalen zdravnik v Lopači psihiater Dragan Lovrović. Edino pred njim sem smela biti to, kar sem, lahko sem brez strahu jokala. Ko se je zavzel zame, so se drugi zdravniki v Lopači uprli, ga zatirali in se znašali nad njim. Zdravniki držijo skupaj kot mafija. Ker me je podpiral, se mu še zdaj maščujejo.

Prosim vas, napišite, da zločinci ne glede na vse še vedno delajo tam. Zdravnica Mirjana Vulin je še vedno zaposlena v bolnišnici, še vedno dela zlo, še vedno dobiva plačo. Sprašujem se, kako bo Hrvaška šla v Evropsko unijo, ko pa dopušča takšne grozote. Sprašujem se, kakšen je zdravstveni sistem te države. Saj sploh ni nikakršnega nadzora. To se mora spremeniti, sistem se mora nujno korenito spremeniti.

Tudi vaš primer bo pripomogel k temu.

Resnično upam, da bo. Upam, tudi zaradi vseh drugih. Bog ne daj, da se komu to zgodi, bog ne daj, da se to v tem trenutku komu dogaja, upam, da ni več primerov, kot je bil moj. In pričakujem, da se bodo stvari dejansko spremenile.

Kako so z vami ravnali zdravniki in osebje?

Najhujši so bili trije zdravniki, in sicer Mirjana Vulin, Vesna Pasković in Radmir Rakun. Tudi novi ravnatelj Radmir Rakun je, kar se mene tiče, zločinec. Rada bi pohvalila tehnika Vlada, ki je bil zelo prijazen do mene in drugih pacientov, in sestro Tajano. Kadar sta bila ona v izmeni ali dežurna ali ko je bil v službi doktor Lovrović, smo vedeli, da ne bo sankcij, da se nam ta dan ni treba ničesar bati. Bile so svetle izjeme, večina osebja pa je z nami ravnala surovo in nečloveško. Bili so preprosto hudobni, vohunili so za pacienti in tožarili, komaj so čakali, da nas kaznujejo, celo uživali so v tem. Tehnik Marinko, na primer, me je večkrat zvezal kot žival. Ko sem zbrala pogum in zdravnici Vulinovi rekla, da ne bom nikoli podpisala, kar zahteva, me je tehnik Marinko pograbil, odvlekel v izolacijo in me zvezal v prisilni jopič tako močno, da me je ovratnik začel daviti. Nisem mogla dihati. Sestra Tajana me je kasneje odvezala.

Nekega dne sem bila na ženskem oddelku paviljona A. Zjokala sem se, ker nisem mogla verjeti, da mi je moja mama, moja lastna družina, naredila nekaj tako okrutnega. Sedela sem na tleh in jokala. Sestra mi je ukazala, naj sedem na stol. Odgovorila sem ji, da so vsi stoli zasedeni in da zato sedim na tleh. Nato je šla iskat zdravnico, prišli so tehniki... Dva tehnika sta me pograbila in odvlekla v izolacijo. Brez razloga! Zavezali so me kot divjaka, skrajno surovo, potem pa so mi dali injekcije. Takrat se dobivala po dve zjutraj, dve popoldan in dve zvečer. Dokler nisem dobila oteklin od vbodov - od tega se naredijo bule, bila sem vsa otekla, nisem mogla ne sedeti ne hoditi.

V najlepših letih svoje mladosti ste bili zaprti, niste mogli hoditi v šolo - ukradli so vam mladost pa tudi pravico do šolanja, izobrazbe...

Da, prikrajšali so me za pravico do šolanja. V bolnišnici ni bilo možnosti pouka. Dali so mi sicer neke učbenike, toda če se učiš sam, se je težko znajti, ne veš, kako pristopati do učne snovi. V spremstvu medicinskih sester sem šla na nekaj izpitov. Učila sem se na pamet. O matematiki ne vem nič, prav tako se ne znam dobro izražati. Ostala sem brez izobrazbe in zdaj rešujem, kar se rešiti da. Hodim v šolo, končala sem prvi letnik. Če bi lahko, bi se spet vpisala na likovno šolo, vendar je zdaj že prepozno.

Manipulirali so z vami.

Da, šlo je za hladno manipulacijo. Morala sem lagati, da so me izpustili iz te preklete Lopače. Zato je zdravica mislila, da me je ozdravila. Domačim sem povedala, kaj se dogaja v bolnišnici, spraševala sem jih, zakaj so mi to storili, zakaj me tako mučijo. Rotila sem jih, naj me pustijo pri miru, naj dopustijo, da sem, kar sem, da imam rada svojo punco in pika. Družina tega ni in ni hotela razumeti in mama me je čez dva meseca pod pretvezo, da grem samo na kontrolo, odpeljala nazaj v bolnišnico. In potem zagledam svojo mater, kako teče proti zdravnici Vulinovi. Zdravnica me je odpeljala v ambulanto in me začela grabiti za roko, spraševati, zakaj imam še vedno tetovažo na roki. Tukaj, vidite, sem morala odstraniti tetovažo "Natja, rada te imam". Natja je bila moja punca. Nato je zdravnica rekla: "Ana, morala boš ostati tukaj." Planila sem v jok, prosila zdravico, naj me spusti domov, a bila je odločena. Izvlekla je papirje in ukazala: "Podpiši!" Odvrnila sem, da pod nobenim pogojem ne bom podpisala. Hotela me je prisiliti, a sem vztrajala pri svojem. Za kazen so me dali v izolacijo in me zvezali. Sprevidela sem, da ni izhoda, vedela sem, da po mirni poti ni rešitve. Če skušaš pobegniti, te še za dalj časa zaprejo v izolacijo. Začela sem izgubljati upanje.

Pet let ste bili zaprti. Kdaj so vas končno izpustili?

Zgodil se je čudež, niti sama nisem mogla verjeti. V časopisih so se pojavila poročila o tem, da so starši, ko so prišli na obisk, najdevali svoje otroke zvezane, ugotovili so, da jih maltretirajo, včasih jim zdravniki niti niso dovolili, da bi jih videli, ali pa so jih našli povsem "zadrogirane" od tablet. Nekateri starši tega niso prenesli, protestirali so in zgodba se je pojavila v medijih. Prišla je inšpekcija, zdravniška zbornica, in vse je prišlo v javnost. Zdravniška zbornica je zame takoj ugotovila, da sem polnoletna in da nimam podpisane privolitve za zdravljenje. To me je rešilo.

Ko je zdravnica Vulinova sprevidela, kaj vse ji grozi in da je vse prišlo na dan, se je začela delati fino in prijazno. Na družinski terapiji, na kateri sodelujejo starši, je pred mojo materjo, ki je sedela ob meni, izjavila: "Ana, ti nisi podpisala papirjev, zato lahko greš. Ali bi rada ostala pri nas na zdravljenju?" Odgovorila sem, da nočem ostati na zdravljenju in da se nikoli nisem hotela zdraviti. Da grem takoj stran in konec. Mama je na to rekla: "Nikamor ne greš, dokler se doktorica tako ne odloči!" Vendar so me na koncu morali izpustiti. Ujela sem zadnji vlak, kajti če se vse to ne bi razvedelo, bi me imeli zaprto do konca življenja.

Iz vsega tega se mi je uspelo izkopati 13. maja 2008. Vendar mi sprva niso dali odpustnice, zato sem šla sama do novega ravnatelja in zahtevala odpustnico. Hotela sem videti svojo odpustnico, jo imeti v rokah. Kajti mama mi prvega odpustnega pisma ni hotela pokazati, skrivala ga je. Novi ravnatelj mi je rekel, da ne ve, zakaj nisem dobila odpustnice, in na koncu so mi jo le dali.

Nato sem šla na državno tožilstvo in podala izjavo. Povedala sem za vse zlorabe, prijavila kršitve. Potem sem šla na časopis Novi list in druge medije, kjer sem prav tako povedala, kaj se dogaja za zidovi Lopače.

Kako ste se znašli?

Na žalost sem morala najprej domov, ker nisem imela nobenih finančnih sredstev. Kmalu sem si našla službo in odselila sem se takoj, ko sem dobila prvo plačo. Oče mi je grozil, da me bo ubil, kričal je: "Ubil te bom, šla boš z menoj v grob!" Prijavila sem ga na policiji, čeprav tej isti policiji pravzaprav nisem mogla zaupati. Inšpektorica Kroneševa mi je nekoč celo zabrusila: "Ana, jaz vem, da ni problem v drogi, ampak v tem, da so ti všeč punce. Kajne, Ana?"

Pomagala vam je lezbična organizacija LORI?

Ja, ogromno. Moj psihiater mi je povedal za LORI, pa tudi moja nova mama. Nova mama kličem gospo, ki me je vzela pod svojo zaščito in mi izkazala materinska čustva, čeprav ima svojo družino. Punce iz LORI so mi pomagale, da se primer rešuje po pravni poti. Obvestili smo Human Rights Watch, Mental Disability Advocacy Center, Svet Evrope, ILGA. Poslali smo jim moje spise, celoten dosje. MDAC je angažiral svojega amicus curiae, ki daje ekspertizo v sodnem postopku. Povezali so ga z mojim odvetnikom Josipom Mađarićem. Organizacija LORI je našla izvedenko za človekove pravice, odvetnico, pravnico, ki sodelujejo z Evropskim odborom za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja pri Svetu Evrope. Pomagale so mi v smislu preživetja, podpore, humanosti.

Sodni procesi so že v teku.

Zadeva je zdaj v sodnem postopku, vložila sem tožbo in zahtevek za odškodnino. Bivša ravnateljica Lopače je obtožena kaznivega dejanja ogrožanja zdravja ljudi, za kar je predvidena zaporna kazen. Bila sem že na sodišču, podala izjavo in pričala. Za zdaj tožimo bolnišnico. Moj odvetnik pravi, da je treba iti postopoma. Kasneje nameravam tožiti tudi zdravnico Vulinovo, ki je počela monstruozne stvari, in svoje starše. Od sodišča pričakujem zelo veliko, pričakujem pravičnost.

Tega ni mogoče pozabiti, ostalo bo živa rana vse življenje.

Vse to me živo spremlja tudi zdaj, čeprav se mi stanje počasi izboljšuje. Po odhodu iz bolnišnice sem imela težave, bolnišnica mi je pustila hude posledice, imela sem napade dušenja, panike, flashbacke, moreče sanje, sanje o posilstvu. Zdaj je malo bolje, toda minilo bo veliko let, preden si bom zares opomogla. V celoti si najbrž ne bom nikoli, upam pa, da bo šlo na bolje.

Postavili ste se na lastne noge. Kakšne načrte, želje imate?

Zaposlila sem se in hodim v šolo, končala sem prvi letnik, vpisala sem se v drugi letnik. Imam veliko prijateljev in imam punco, ki je ob meni in me razume. Ampak še vedno me je strah, da bi se kaj zgodilo. Ta strah je ves čas v zraku, še vedno me lomi. Ne mine dan, da ne bi pomislila na Lopačo.

http://www.narobe.si/stevilka-9/intervju-ana-dragicevic.html

Ni komentarjev:

Objava komentarja